Miha JAZBINŠEK,
minister za okolje in prostor
TRI PRVE + USTVARJALNE VLADE
Zeleni in Demos so mi 1990 leta zaupali biti minister v prvih treh slovenskih demokratičnih vladah današnje Republike Slovenije, ki je gradila svojo državnost iz delne suverenosti v federaciji šestih republik preko začasne polnokrvne suverenosti nove samostojne države do nove deljene suverenosti v uniji držav Evrope. Prva vlada je bila ključna pri postavljanju temeljev nove državnosti, zato ne simpatiziram s stališči, tudi Demosovimi, da je z osamosvojitvijo opravila svojo funkcijo. “Peterletova” vlada je opravila več. Zasnovala je zložen prehod iz od komunistov diktiranega socializma v večstrankarski prosvetljeni kapitalizem, kar je več kot evolucija in manj kot revolucija, za razliko od “prve” revolucije, ki je v kontekstu druge svetovne vojne radikalno odpravila kraljevino in takratni družbeni sistem.
Osebno me je že dolgo prej »srbelo« nekaj reform na področjih, ki so se v samoupravljanju “iztrošila”. Čeprav so bile nekatere radikalne reforme na področjih, ki so bila v moji domeni, končane šele v letu 1993, je bil njihov zametek v prvi vladi. Morda brez predsednikove izrecno aktivne vloge, a v skladu s koncepti, ki so se v vladi vendarle oblikovali, čeprav je bila precej »resorizirana«.
Obe Drnovškovi vladi, v katerih sem nadaljeval, sta jih pač morali pripoznati in prevzeti. Ker je dr. Janez Drnovšek napačno ocenil, da so bili do leta 1994 postavljeni že vsi temelji v resorju, me je (lastnega LDS-ministra, a očitno “kontaminiranega” z Demosom) “odstopil”. Resnica je seveda drugje, postal sem v napoto strankinemu “izvajanju” zakonodaje in “razvojnemu” klientelizmu, ki sta se jima odprla vrata na široko.
STANOVANJSKA REFORMA + PRVA PRIVATIZACIJA
Po ukinitvi stanovanjske SIS in financiranja najemnih stanovanj na plečih drugih 70 %-ov Slovencev, ko ni bilo več sistema in skrbnikov, je bila stanovanjska reforma nujna, a učinkovita. Razmerje samolastniških in najemnih stanovanj se še danes v leto 2007 povečuje v prid prvih, kar pomeni, da smo takrat popolnoma »zadeli« psiho Slovenca, ki hoče biti lastnik svojega doma, varen pred vsakokratnimi jalovostmi in »inovacijami« oblasti, najnovejše, recimo, lažnimi neprofitnimi najemninami.
Kupnine za takrat dedno zasedena in s stanovanjskimi odločbami “priposestvovana” stanovanja so končale v Stanovanjskem skladu RS, preveč pa tudi v takratnih podjetjih (za blažitev socialnih napetosti). Kar je bil začetek nove stanovanjske etape na ustavnem načelu, da “DrĹľava ustvarja moĹľnosti, da si drĹľavljani lahko pridobijo primerno stanovanje.”, Ĺľal sproti spridene na raÄŤun najemnih in samolastniških stanovanj za mlade, danes še Ĺľal z raznimi “varÄŤevalnimi” shemami in z grajenjem trĹľnih stanovanj na skladovi “svoji zemlji”. Kar ni niÄŤ drugega kot blokiranje uÄŤinkovitejše uporabe nacionalnega stanovanjskega kapitala oz. njegova preusmeritev v druge finanÄŤne sfere.
OKOLJSKA REFORMA + NOV GOSPODARSKI SEKTOR
Okoljska reforma je vzpostavila načela in inštrumente trajnostnega okolje ohranjajočega razvoja, integrirala varstvo in ohranjanje narave, koncesijsko varstvo pred ropanjem naravnih dobrin, varstvo pred obremenjevanjem in onesnaževanjem okolja in odkazala na pravico do zdravja in dobrega počutja vseh živih bitij. Vzpostavljen je bil sistem okoljskih dejavnosti in javnih služb, monitoring in nadzor. Integriran pa je bil tudi resor iz vsemogočih razseljenih služb, presežena je bila »human ecology«. Nuklearka, odpadki, zdravje ostajajo predvsem na skrbi organizirani rutini, prostor ekološko naravnanih civilnih iniciativ pa se senzibilizira v vedno nova vprašanja, danes pogosto tudi skupaj z raznimi duhovnimi prenovami.
Da se je ta doktrina uveljavila v Sloveniji, potem ko smo jo sprejeli z RIO Deklaracijo 1992 v Riu De Janeiru na najveÄŤjem summitu drĹľavnikov in nevladnih organizacij vseh ÄŤasov, pa leta 1993 ob sprejemanju »Zelene Ustave«, Zakona o varstvu okolja, ni bilo tako samoumevno. ÄŚetudi je v Riu De Janeiru dr. Drnovšek podpisal tudi listini o klimatskih spremembah in biološki raznovrstnosti. Odpori so bili tako s strani anarhozelenih, okolju le na videz prijaznih resorjev, kot s strani neprosvetljene ekonomije in politike. Zakon pa je bil popolnoma sveĹľ tudi deset let pozneje in nepopravljan za potrebe vstopa v EU. Ĺ˝al se v pogojih neprosvetljenih slovenskih staro-novih “razvojnikov” krši novo ustavno naÄŤelo nove drĹľave, da “Zakon doloÄŤa naÄŤin pridobivanja in uĹľivanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.”
REFORMA JAVNIH SLUŽB + DRUGA PRIVATIZACIJA
Popolnoma svež je še tudi 1993 leta postavljen sistem gospodarskih javnih služb. Na dosedaj dejansko nespreminjanem Zakonu o gospodarskih javnih službah stoji ves sistem komunalnih in državnih javnih služb nekoč »posebnega družbenega pomena«, tudi energetske in prometne, ves sistem javnih podjetij in koncesijsko pravo.
Na njem sloneča aktualna finančna zakonodaja omogoča tudi nezločesto privatizacijo javnih podjetij, ki pa (neo)liberalcem ne diši. Tudi nova zakonodaja »privat-public partnership-a« je le finančna opracionalizacija že uveljavljenega sistema. Ljubljanski Holding in Tetol pa sta mimo obeh zakonodaj še zmeraj speči zalogaj za klientelistično privatizacijo. Če je zamudil LDS, ali bo poskušal SDS, ali kar Zoran Janković?.
PROSTORSKA REFORMA + PROSTORSKI PLAN
DruĹľbeno-planerski “usklajevalci” planov so bili ukinjeni, vzpodbuditi sem moral nov sistem odloÄŤanja “v prehodnem obdobju”, tudi v republiki (republiški lokacijski naÄŤrti), novo zakonodajo ÄŤrnih gradenj, nato prostorski plan RS, ki je bil osnova najprej za nacionalni cestni program. PaÄŤ pa sem z celovito reformo zamudil ravno na meni najbliĹľjem prostorskem, urbanistiÄŤnem, gradbenem in arhitekturnem podroÄŤju, morda tudi zato, ker je graditeljstvo mest kot disciplina od vekomaj in s tem podroÄŤje izpostavljeno rigidnosti, tudi personalni, in v Ĺľe vzpostavljenih sluĹľbah.
Naslednik Pavle Gantar do ekonomista Janeza KopaÄŤa ni niti malo pristopil k reformi prostorske in gradbene zakonodaje. K kvaliteti, kulturi, ekologiji, varnosti in funkcionalni organiziranosti prostora v javnem interesu orientirana zakonodaja pa je bila za neprosvetljene liberalce vedno preteĹľak zalogaj. Na spornih krilih, »habitatu« klientelizma, pa hitropotezniki iščejo pot celo mimo “KopaÄŤeve” zakonodaje, mimo pa se v pravni drĹľavi vendarle ne pride vedno. Najnovejšo zakonodajo zaenkrat ne bom ÄŤrtil.
Miha Jazbinšek, univ. dipl. ing. arh.