Mlajših Beatles-ov (pa tudi rock-a) takrat nismo več snemali, ker smo bili povabljeni le v namen parodije in z dolgimi lasuljami. Pa še plačeval je RTV glasbenikom manj kot statistom za isti čas nastopanja v oddaji, so rekli “za slavo”. Mi pa je nismo rabili, plesišča so bila polna, plačila dostojna. Oh, kako smo bili postavni!!!

No, postavnost Legend ostaja tudi v 90-ih.

na Upravnem sodišču RS (ne upoštevajo prehodnih določb veljavne zakonodaje, napačno in preozko definirajo pojem »okolica nevarne živali«) in zlorabo upravnega postopka s strani ministra dr. Milana Pogačnika. Nedopusten in neodgovoren prodor civilnega prava (odvetnik Miro Senica) v javnopravno sfero je to pot ob poškodovanem Megliču zahteval tudi smrt zdravnika, lahko pa bi še koga, odgovornost ministra Pogačnika pa je še v rušenju celega slovenskega upravno-pravnega reda in degradacija verodostojnosti kinološke sfere.

Zakaj pravna država ni zaščitila dr. Saša Baričeviča tudi pred njim samim

Izgubil sem osebnega zdravnika dr. Saša Baričeviča. Ker nisem ravno pogosto bolan, sva se ukvarjala bolj z mojo zdravstveno preventivo. Trudil se je, da bi, nebrižen kot sem, v svoje zdravje vlagal več časa in napora, reklo bi se, da me je hotel zaščititi pred menoj samim. Ker je končal nesrečno, pri tem vpet v omrežje jalove pravne države in omrežje »dogovorne« socialne elite, sem ogorčen nad tem, da ga pravna država ni zaščitila pred njim samim in pred elito, ki ji je pripadal. Ta elita sedaj preusmerja pozornost stran od krivde pravne države v njegovi nesreči v vprašanje njegove lastne krivde, podkrepljeno s krivdo za spolno zlorabo psov. Javnost pa se ukvarja z vprašanjem morale in etike klientelističnih omrežij samih po sebi, namesto z vprašanjem, ali je priviligiranost tudi nezakonita. V tem primeru vse kaže, da je.

Vzpodbudile so me besede odvetnika Mira Senice, da je Baričevič za te pse, ki jih je na vsak način hotel dobiti nazaj, »moral sam prevzeti odgovornost« in dodatek dr. Vide Čadonič Špelič, da je »žal precenil svoje sposobnosti«. Ker je imela za Baričeviča, lastnika-imetnika psov, sovražna pravna država končnico v upravnem postopku pod ingerenco ministra dr. Milana Pogačnika, vrhunskega strokovnjaka s področja veterine, naj pojasnim funkcijo pravne države, recimo, na primerljivem vprašanju potresne varnosti. Novi minister za okolje in prostor dr Roko Ĺ˝arnić je ministru Pogačniku primerljiv vrhunski strokovnjak na področju potresne varnosti, v upravnih zadevah pa enako predstojnik drugostopenjskega organa. Ali komu sploh pride na misel, da bi minister Ĺ˝arnić ali njegove službe na drugi stopnji v upravnem postopku prirejali uporabo protipotresnih predpisov na željo lastnika stavbe, če bi se mu pa hiša podrla na glavo, bi bila to njegova lastna odgovornost. Prisilni protipožarni predpisi v javnem interesu varujejo najprej lastnika-prebivalca stavbe, pred protipravnostmi gradbincev pa tudi pred njegovo lastno graditeljsko »sposobnostjo«. V primeru Baričevič pa se je v in ob upravnem postopku na ministrstvu glede psov, »nevarnih za okolico« oz. »nevarnih za življenja ljudi«, inoviralo zožene pojme, kot so »ne ogrožajo mimoidočih« in zagotovljena »varnost javnosti«.

V starem Zakonu o zaščiti živali glede usmrtitve »živali nevarnih za okolico« ni določb o različni zaščiti lastnika psa in zaščiti siceršnje okolice. V aktualnem zakonu pa so določila sploh reverzibilna: »uradni veterinar odredi usmrtitev psa, če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe«, kar so ti psi tudi imeli za sabo. Dr. Baričevič je imel vso pravico, da pravna država zaščiti njegovo življenje, ne glede na to, ali je bil sam (so)ustvarjalec nevarnih psov in ne glede na to, ali je s svojim zadnjim ravnanjem, ki ima kvalifikacijo mučenja živali, tvegal življenje, pa čeprav zavestno. Pač pa je bilo pri vrnitvi psov zlorabljeno osnovno upravno-pravno načelo materialne resnice: »V postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo«. Ali so bili ugotovljeni vzroki za nevarno vedenje psov, njihova eventualna predhodna zlorabljenost, Baričevičeva vloga pri tem in njegova primernost in usposobljenost za ravnanje z vrnjenim psom, krdelom ali celo leglom, kar seveda ni eno in isto?

Najmanj, kar bi moral biti rezultat potrebne nacionalne upravno-pravne katarze ob tem primeru, so novi standardi v bitki proti »posebnim primerom pritiska« skozi priznanje, da sta bili sporna sodba Upravnega sodišča in objektivno nična upravna odločba o vrnitvi psov izdani kot posledica, ne nazadnje, mobbinga »bleščeče profesionalno opravljenega pravnega dela« s strani odvetnika Mira Senice. S temeljno napako, da civilistično-pravna bleščečost po definiciji nima v normalnih razmerah kaj iskati v upravnem postopku. Ocena odvetnika, da je bila njegova intervencija potrebna, kako pak, če ne zato, ker naj bi bila upravno predpisana usmrtitev nevarnih psov nenormalna in nezakonita, pa spada že v širši, tudi etični kontekst tega nesrečnega primera.

Miha Jazbinšek, Česnikova 8, Ljubljana

Vlada RS se je še letos namenila »začeti z novim postopkom za izbiro ustrezne rešitve« za novo Univerzitetno knjižnico v Ljubljani, potem ko se je razšla z avtorjem projekta arhitektom Markom Mušičem, in ministru Gregorju Golobiču in ministrici Majdi Ĺ irca Ravnikar naložila spremembe oziroma dopolnitve Zakona o izgradnji UKL iz 1994. Oba sta poskrbela (kar je Golobić ponovil v dialogu s poslancem Aleksandrom Zornom na 13. seji DZ), da je v vladnih sklepih ostalo kar nekaj praznin, ki kažejo na kontinuiteto dvajsetletne nacionalne investicijske jalovosti, če vlada ne bo prisluhnila kakšnemu poznavalcu.

Kajti, ni garancij,
- da bo vlada analizirala vlogo vodstva NUK pri izpuhtelih 30 milijonih evrov preden se je gradnja NUK II sploh začela,
- da bo vlada z zakonom o izgradnji in poroštvu za posojila začela znova,
- da bo k UKL priključila tudi CTK,
- da se ne bo izgubljala v dvofaznih rešitvah,
- da bo zagotovila prezentacijo arheoloških ostalin Emone in situ v odprtem prostoru vsaj za insulo XXVII,
- da bo v MVZT presegla nekompetentnost pri pripravi programsko-projektne naloge,
- da bo ustrezno rešitev zagotovila z mednarodnim javnim arhitekturnim natečajem in
- da se bo znebila samoprevare o začetku gradnje spomladi 2011 z evropskimi sredstvi.

Ĺ e taki poznavalci pa ne morejo pomagati pri uresničevanju pogodbe o deležu MOL pri gradnji UKL iz leta 1995 in sklepa Mestnega sveta iz 2005 o neodplačnem prenosu nepremičnin MOL na državo, kajti Ĺ˝upan MOL kaže v Golobičevem mandatu za ta prenos manj pripravljenosti kot v mandatu »Janševe« ministrice Mojce Kucler Dolinar, čeprav se je zloraba inštrumenta služnosti gradnje namesto lastninskega prenosa začela že takrat. Iz besed dr. Pavla Gantarja, predsednika MO Zares »Zoran Janković je velika inovacija« je razvidno, da je oškodovanje države tudi njihova »nova politika«. Janković je namreč na tiskovki 19. januarja izrekel neresnico, »da je občina pridobila vsa potrebna zemljišča za prvo fazo gradnje. Kaj Jazbinšek pravi, je njegov problem.«. Jaz seveda nimam nobenega problema, temveč ima s tem »zavaravanjem neprijatelja« problem projekt NUK II.

MOL je še v mandatu županje Danice Simšič pridobil, očistil in (z zamudo 11 let sicer) prenesel na RS vsa zemljišča ob Aškerčevi in Emonski, skupaj cca 0,55 ha, na katerih je RS že zemljiškoknjižna lastnica. V Jankovićev mandat je zapadla naloga pridobiti v last MOL in pogodbeno ter zemljiškoknjižno prenesti v last RS Rimsko 1, Rimsko 3 ter cca 547 m2 južnega dela dvorišča Rimske 5 (severni niz stavbe).

Da župan »ni opravil uradne dolžnosti« in/ali »je očitno nevestno ravnal v službi« in da je nastala zaradi tega škoda na arheološki »javni dobrini« in »premoženjska škoda« na financah MOL in RS, dokazuje dejstvo, da je v treh letih in četrt uspel pridobiti v last MOL le dostop in 24/30-ski del stavbe Rimske 3, šele poizkusil pogodbeno in zemljiškoknjižno rizično pridobiti v last MOL Rimsko 1 in solastnino na Rimski 5, niti poizkušal pa ni pridobiti 6/30-ski delež in še eno celo parcelo na Rimski 3. Da pa tudi minister »ni opravil uradne dolžnosti« in/ali »je očitno nevestno ravnal v službi« z enakimi posledicami dokazuje dejstvo, da v letu in četrt mandata ni poizkušal pridobiti teh nepremičnin v last RS niti pogodbeno, kaj šele zemljiškoknjižno.

Da Janković zadržuje v lasti MOL še tisto, kar ima pridobljeno, in da z Golobičem ne storita nič v prid lastnine RS, si ni moč razlagati drugače kot z nekakšnimi investicijskimi namerami in/ali izsiljevanjem države. To sprego je treba prekiniti, MVZT mora samo pravočasno prevzeti z zakonom določeno nalogo »za operativno tehnično izvedbo investicije ter za vse pravne posle v zvezi s tem je pooblaščeno Ministrstvo za znanost in tehnologijo«. Sicer pa je njun »partnerski« domet itak le protipravno makadamsko parkirišče na škodo državnih financ.

Spoštovani g. Borut Pahor, ker je za pozitivno usmerjanje župana Mestni svet MOL popolnoma neoperativen, vlada pa tudi neprodušno zaprta za nasvete, sem bil vladi v pomoč v njeni »skrbi za pravno in dejansko urejenost premoženja« dolžan dopolniti mojo kazensko ovadbo z dne 15. januarja. V pogojih novih standardov vestnosti ministrov in županov, vedno bolj učinkovite slovenske policije in skupnih naporov pravosodnega ministra Aleša Zalarja in generalne državne tožilke Barbare Brezigar za učinkovitost državnih tožilcev, se pospešitvi projekta NUK II obetajo boljši časi.

Miha JAZBINĹ EK, svetnik Zelenih v MS MOL

Vlada RS je 24. 12. 2009 sprejela štiri sklepe, ki ne pomenijo »Znova na začetku«, kakor preblago zapiše novinarka Tanja Jaklič v Delu 29. 12. 2009 »o najbolj maratonskem kulturnem projektu, kar jih pomnimo – imenuje se NUK 2«, temveč pomenijo kontinuiteto nacionalne investicijske jalovosti na projektu Univerzitetne knjižnice Ljubljana, ki traja od 1986 leta sem. Vtis je, da so službe za investicije spet enkrat prevarale svojega ministra, topot Gregorja Golobiča, ta pa vlado, v kolikor ne gre kar za skupinsko (samo)prevaro.

Ĺ˝e sama Golobičeva informacija o poteku projekta NUK II bi morala vladi zadoščati za odločitev o stečaju projekta v celoti, ne pa le za sklep o soglasju za razvezo vseh pogodb in aneksov, ki jih je ministrstvo sklenilo z avtorjem Markom Mušičem, AMM d.o.o. in IBE d.d.. Tudi sklep, da naj ministrstvo »začne z novim postopkom za izbiro ustrezne rešitve«, je slepomišenje v nasprotju z določilom o javnem natečaju, ki ne posega v t.i. 2. fazo – parcelo Rimske 7a, kar je tačas javno razgrnjeno z ljubljanskimi prostorskimi akti. V »stečajno maso« projekta je treba uvrstiti tudi razvezo soinvestitorskih pogodb z MOL, ker je prenos še zadnjih nepremičnin na državo skoraj zaključen, županov »soinvestitorski« domet pa je itak le makadamsko parkirišče.

Vlada pa je v prazno naložila ministrstvu, da pripravi spremembe oziroma dopolnitve zakona iz 1994, ker je zakon politično, rokovno, finančno, soinvestitorsko, urbanistično, kulturološko, tehnično, upravno-pravno in programsko »konzumiran«, ker je treba pripraviti novega in ker je ministrstvo tudi po mnenju računskega sodišča dokazalo investicijsko nekompetentnost. Kajti od leta 1992 je bilo na novo imenovanih oz. spremenjenih 17 gradbenih odborov (kjer se je »slikal« ves še aktualen levi in desni politični vrh) in do konca leta 2007 porabljenih 70 % od nominalno določenih 6,9 milijarde tolarjev, nominalno 4,8, revalorizirano pa 7 milijard tolarjev (29,3 milijonov evrov). Skupaj s »fiksno« vrednostjo MOL-ovih zemljišč 1,5 milijarde tolarjev je bil zakon »konzumiran« presežno, čeprav se sama gradnja sploh še ni začela. Realizirana je bila le prenova stavbe Plečnikove NUK, nazaj so bile zasute arheološke ostaline, država je pridobila v last nekaj stanovanj na Rimski 7a, neodplačni prenos MOL-ovih nepremičnin na državo pa šele v postopku.

K temu je treba prišteti nadaljnjih 1,8 miliona evrov, ki jih je/bo ministrstvo porabilo v letih 2008, 2009 in 2010 za projekte 1. faze stavbe NUK II po krivdi ministrice Mojce Kucler Dolinar in župana Zorana Jankovića, izgubo časa z dojemanjem aprilskega mnenja slovenskih arhitektov in junijskega dveh tujih profesorjev, da bi šele decembra 2009 Golobič spoznal, da država razpolaga z oceno vrednosti projekta, ki je od novembra 2007 do oktobra 2008 zrasla s 50 na 80 milijonov evrov, da »pristojno ministrstvo« ne razpolaga z virom financiranja, da je država ob črpanje sredstev iz evropskih virov (in s tem ob ugled v inštitucijah EU, op. J.M.), da je nov začetek pogojen z novo pridobitvijo evropskih sredstev (programiranje in timing 2011 pa fikcija, op. M.J.), da so raziskave arheoloških ostalin zaključene v obsegu 78,45 % a odstranitev pred gradnjo neizvedena, da država ne razpolaga ne z revizijo projekta, svetovalnim inženiringom ne s projektno dokumentacijo sposobno vložitve za gradbeno dovoljenje, in da državi ob enostranski spremembi projektne naloge predstoji še tožba z vidika Mušičevih avtorskih pravic v neznani višini zneska.

Neodpustljivo pa je Golobičevo (in s tem vladno) vztrajanje, da so prostorske možnosti za gradnjo omejene, kar da zahteva pridobitev preostalih zemljišč v 2. fazi ali reševanje prostorske problematike na drugi lokaciji (!?, op. M.J.). Mar ne ve, da so vsa zemljišča za celoten program, tudi za CTK in OHK »v okviru dostopnosti« pridobljena v obsegu 100 % (njihova kontura je vidna na obodnih nasipih parkirišča). Mar ne ve tudi, da je izključno zaradi neuresničljivosti Mušičeve prostorske umestitve prvega projekta iz 1998 in drugega iz 2002 sukcesivno »padal« cel projekt že najmanj petnajst let, ter mu nobena nebulozna dvofaznost tehnično, tehnološko in funkcionalno nedeljivega objekta ni pomagala, četudi na meji perpetuum mobila.

Ali gre za nasilje nad realnostjo in dolgotrajne spletke ministrstva ali celo samega Mušiča, je danes relevantno le za odmero višine odmene za kršitev avtorskih pravic. Mušičeva natečajna avtorska rešitev je bil »rezervni portalni prizidek« ob slepi fasadi Rimske 7a, na dvorišču pa »vrtovi stanovanj«. Da je pozneje projektiral njeno delno rušitev in obzidavo ter pozidavo dvorišča, zmanjševal arheološki lapidarij, parcelo proti Aškerčevi pa puščal neizkoriščeno, je moč razumeti le kot demonstracijo antiurbanistične prepotence. Tu so odgovorni tudi arhitekt Janez Koželj in arhitekti v mestni upravi, ki so v žiriji leta 1989 nagradili Mušičev projekt, 1992 uveljavili korekten prostorski akt, Koželj pa kot podžupan forsira mrtvouden tretji (dvofazni) projekt iz 2007, arhitekti uradniki pa so podobno svetovali že petnajst let tudi pri predhodnih dveh projektih, ali kaj?

Vendar je glavna hiba Golobičevega gradiva (informacija vladi), da je zamolčal ključna dejstva za investicijski polom projekta:
– neuresničljivost novembra 1994 uveljavljenega Zakona o izgradnji UKL s podpisom Predsednika DZ Jožefa Ĺ kolča (»v letu 1994 pridobivanje in priprava zemljišč, €¦ v letu 1995 pričetek gradbenih del«);
– neuresničljivost Pogodbe o deležu MOL pri gradnji UKL iz 1995 s podpisom ministra dr. Rada Bohinca in župana dr. Dimitrija Rupla ob tržniku »deleža MOL« Predsedniku MS Dimitriju Kovačiču (investicijska oholost polastiti se Rimske 7a, obremenjene z denacionalizacijo, številnimi etažnimi lastniki in pravicami po stanovanjskem zakonu);
– odpravljeno lokacijsko dovoljenje za 1. fazo NUK II iz marca 2000 s podpisom vodje IC UEL Darje Glavaš (graditev objektov-torzov pač ni možna in dovoljena);
– poslanska predvolilna manipulacija 2004 (prvopodpisana Silva Črnugelj) in povolilna (prvopodpisani Miran Potrč) s propadlim Zakonom o poroštvu RS za najetje kreditov (obakrat z lažno utemeljitvijo, da je »izdelan projekt za gradbeno dovoljenje, urejeni prostorski in lokacijski dokumenti, pretežno pridobljeno zemljišče, urejen arheološki problem«);
– podpisovanje pogodb županje Danice Simšič in župana Zorana Jankovića v nasprotju s sklepi Mestnega sveta v 2005 in 2008 o neodplačnem prenosu nepremičnin MOL na državo (o preoblikovanju soinvestitorskega »deleža« v donacijo za podporo izgradnji stavbe UKL).

Golobič zavaja vlado tudi s tem, da ji je zamolčal verjetnost kazenske in odškodninske odgovornosti Kuclerjeve in Jankovića (zaradi predvolilne politične prevare 2008, op. M.J.), oba člana nacionalne projektne skupine in gradbenega odbora. Kljub opozorilu Računskega sodišča z dne 28. 2. 2008, da zaradi velikih tveganj prva stopnja gradnje ne bo končana do predvidenega leta 2011, sta demonstrativno takoj 7. 3. 2008 ob zavajanju javnosti in gradbenega odbora nadaljevala z novo etapo vsestransko nasedle investicije, seveda, na osnovi rizičnih napovedi o ureditvi vseh zemljiških razmerij do konca meseca, o pridobitvi gradbenega dovoljenja in pričetku gradbenih del do konca leta in o predvidenem zaključku del 1. 8. 2011. Janković si zasluži še dodatni pregon zaradi nevestnega dela in opustitve uradne dolžnosti, saj je po dveh letih še vedno v pretežni zasebni lasti 5 parcel na Rimski 1, 3 in 5, od tega sta z nedavnimi zemljiškoknjižnimi plombami v korist RS obremenjeni le dve parceli, na dveh ni izkazan niti MOL-ov nakupni interes, eno pa po nemarnem bremeni zaznamba javnega dobra.

Seveda pa je dolžnost Vlade RS retroaktivno ugotoviti lažnost izjave ministra Golobiča, da »gradivo ni v ničemer povezano s pravnim redom Evropske unije«, da ima gradivo »zanemarljive finančne učinke (pod 40.000 ‚¬ v tekočem in naslednjih treh letih)«, in zahtevati soglasje ministrice za kulturo, v katerem se opredeli do arheoloških ostalin vsaj na nivoju že doseženega, prezentacije insule XXVII in situ, ostalo pa po določilih Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Miha Jazbinšek, arhitekt

POIZKUS ZAKLJUČEVANJA tajkunizacije kulturne dediščine

KONTEKST,
ki zavezuje mestnega svetnika in državljana, da poda kazensko ovadbo zoper ministrico je razviden tudi iz sledečih prispevkov v medijih:
- Delo, 21. 1. 2009, Jožeta Anderliča je treba takoj razlastiti,
- Dnevnik, 11. 8. 2009, Protest ZEG ob podpisu soglasja za porušenje Kolizeja in
- Dnevnik, 18. 8. 2009, Smola s kulturnimi ministri.

KAZENSKA OVADBA PROTI MINISTRICI – VODJI MK
je podana zaradi sledečih protipravnosti pri izdaji kulturnovarstvenega soglasja po 31. členu ZKVD-1:
I.
Ministrica ni pristojna odrediti odstranitev objekta Kolizej, saj je v pogojih predpisane odstranitve (ODLOK o spremembi Odloka o razglasitvi spomenikov …) pristojnost za projektno kulturnovarstveno soglasje v okviru gradbenega dovoljenja na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
II.
Ministrica je, očitno v nasprotju z določili veljavnega mestnega odloka, določila, da se mora ohraniti manj delov stavbe, kot so predpisani – ohraniti se mora vse kamnoseško izdelane stavbne člene in vse(!, op. MJ) dekorativne elemente.
III.
Ministrica pri odločanju ni pretehtala razloge za odstranitev, prezrla je, da veljavni ODLOK o PUP za CO 2/16 KOLIZEJ, kjer odstranitev ni dovoljena, “trajne gospodarske temelje za ohranitev Kolizeja” zagotovlja s tem, da je objekt dopustno radikalno prenoviti, prizidati in reprezentativno preurediti prostor proti župančičevi ulici z vhodnim paviljonom.
IV.
Ministrica je napačno uporabila pojem fizičnega izravnalnega ukrepa, saj investicijo operne hiše za oživitev prestižnega hotela ob Gosposvetski ne moremo šteti za “ukrep za ohranitev ali oživitev drugega spomenika primerljivega pomena” kot je Cukrarna.
V.
Ministrica je napačno uporabila pojem finančnega izravnalnega ukrepa, saj sofinanciranje obnove strehe Cukrarne in dokumentacije za obnovo tega objekta cca 0,75 mio ‚¬ ne moremo šteti za “ukrep po učinku sorazmeren pomenu odstranjenega spomenika”, ki ga sam direktor Jože Anderlič ceni na 26 mio ‚¬.

MINISTRICA JE SEBI,
županu MOL in politični opciji, ki ji pripadata, pridobila (ne)premoženjsko politično korist uspešnih politikov (glej: http://www.dnevnik.si/€śrušitelji so tudi rešitelji”):
- z odločbo v upravnem postopku na osnovi političnega dogovora z županom MOL;
- v svojstvu državnega organa s posegom v pristojnosti MOL (glej: dopis SVRSLSRP);
- v pripravah na Zakon o glavnem mestu z dvostranskim dogovorom mimo Vlade RS;
- z zavajanjem, da ima upravno-strokovno podporo (glej: Sklep strokovnega sveta ZVKDS, AB-magazine, št.179-180, Divja misel, MK).

MINISTRICA JE LASTNIKU
Palače Kolizej pridobila veliko premoženjsko korist, ker mu je z upravno odločbo:
- zagotovila iztožljivo pravno podlago za fizično odstranitev (rušenje) objekta, za razliko od manj sigurne pravne podlage v mestnem odloku;
- zagotovila trdnejšo “papirno” podlago za knjižno aktualizacijo vrednosti za novogradnjo pripravljenega zemljišča in verjetno reprogramiranje kreditov, za razliko od težjega reprogramiranja vrednosti obnovi spomenika namenjenega zemljišča;
- podcenila vrednost izravnalnega ukrepa, ne da bi pred tem pridobila izvedensko cenitev škode.

MINISTRICA JE JAVNI DOBRINI,
ljubljanski dediščinski substanci prizadejala veliko škodo:
- v vrednosti spomenika, ki bi bila fizično nenadomestljiva,
- v vrednosti škode, ki bi morala biti poplačana po ceni, ki upošteva njegovo stanje;
- ker je državi onemogočeno odgovorno vključenje spomenika v razvojno načrtovanje trajnostnega razvoja (vključno z namenskimi evropskimi skladi);
- ker je izločena pravica vsakogar do uživanja v vrednotah spomenika Palače Kolizej
- glede javne koristi sodelovanja javnosti, NVO in civilne družbe v zadevah varstva.

IZREDNA PRAVNA SREDSTVA
za saniranje škode iz pravnomočnih odločb slone tudi na elementih iz kazenskih ovadb, predvsem zato je tudi ovadba podana. Dost’ ‘mam tega, da politični kolegi na sceni ljubljanske nepremičninske tajkunizacije uničujejo svoje kolegice od Vike Potočnik in Danice Simšič naprej, ki bi lahko sicer politično blestele še naprej, v primeru Majde Širca Ravnikar pa nepremičninsko tajkunizacijo razširjajo še na kulturno dediščino.

Iz te kazenske ovadbe bo ministrica lahko našla nastavke za ravnanje po enem od (po)pravnih inštrumentov, kot so obnova postopka, sprememba, odprava in razveljavitev odločbe v zvezi z upravnim sporom ali po nadzorstveni pravici, (izredna) razveljavitev ali, najbolje, nastavke za ničnost odločbe, kajti s tem se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale.

V zvezi s pravnimi posledicami pa je organ, ki izve za odločbo, s katero je bil kršen zakon, kršitev pa bi lahko bila razlog za obnovo postopka oziroma za ničnost, odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe, dolžan o tem brez odlašanja obvestiti organ, ki je pristojen začeti postopek. Zato bo kazenska ovadba poslana nekolikanj več vladnim organom, tudi parlamentarnim in tudi političnim.

NADALJEVANJE tajkunizacije kulturne dediščine

MESTNI SVET MOL JE 20. OKTOBRA 2008
sprejel ODLOK o spremembi Odloka o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine … (Ur. l. RS, št. 105/08) – v nad. sprememba odloka.

STROKOVNI SVET ZVKDS JE 3. NOVEMBRA 2008
sklenil, da mora ZVKDS začeti pritožbeni postopek zoper spremembo odloka, saj ne upošteva strokovnih izhodišč in navodil ZVKDS in da se preveri vloga skupnih služb ZVKDS (glej: sklep-sveta-zvkds.bmp).

V SVOJSTVU SVETNIKA MS MOL (IN DRŽAVLJANA) SEM 11. NOVEMRA 2008
pozval dr. Vaska Simonitija, Ministra za kulturo za nadzor nad spremembo odloka skladno določilom 64. člena Zakona o državni upravi in 88.a člena Zakona o lokalni samoupravi (glej: nadzor-nad-6-tocko-21-seje-ms-derazglasitev-kulturnega-spomenika-palaca-kolizej.doc).

DR. VASKO SIMONITI JE 18. NOVEMBRA 2008
poslal županu MOL, g. Zoranu Jankoviću »Poziv na odpravo nezakonitosti (št. 060-4/2008/2)«.pdf, ki bi jih moral odpraviti Mestni svet MOL.

G. ZORAN JANKOVIĆ NI V ROKU 15 DNI
po 20. novembru 2008, datumu prejema »Poziva na odpravo nezakonitosti« sklical (izredne) seje Mestnega sveta MOL, s čemer je prekršil pravice in dolžnosti Mestnega sveta MOL oz. njegovih članov odločati o pozivu ministra (glej: kazenska-ovadba-dopolnilo-st-1-kolizej.doc).

URGENCO 22. JANUARJA 2009
sem poslal Ministrstvu za kulturo (glej: urgenca-mk-in-vlada-rs-nadzorovana-odstranitev-kolizeja.doc), da izpolni svojo obligacijo predlagati Vladi RS, da zahteva začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS za oceno skladnosti spremembe odloka z Ustavo RS in ZVKD-1 vključno z zadržanjem izvrševanja spremembe odloka, ker z njeno izvršitvijo že nastajajo večje motnje v izvrševanju kulturnovarstvenih nalog Mestne občine Ljubljana (v vednost: Vlada RS, Odbor DZ za kulturo, šolstvo, šport in mladino).

KABINET PREDSEDNIKA VLADE RS JE 31. JANUARJA 2009 odstopil dopis Nadzor nad nezakonitostjo mestnega odloka o “nadzorovani odstranitvi Palače Kolizej” pristojni ministrici v nadaljno obravnavo, s prošnjo, da z odgovorom na mojo urgenco seznani tudi Kabinet predsednika Vlade RS (glej: kolizej-odstop-ministrici.pdf).

MINISTRICA DO DANES NI ODGOVORILA,
ni pa tudi opravila uradne dolžnosti, ministrstvo ni ukrepalo v svoji pristojnosti iz točke II. in VI., namesto tega pa se je ministrica sporno javno zavezala županu MOL, Zoranu Jankoviću, da bo ministrstvo v februarju 2009 izdalo odločbo, s katero bo dovolilo odstranitev stavbe Kolizeja. Ker je s tem onemogočila ukrepanje države in drugih subjektov v prid varstva kulturne dediščine, ki je v javno korist, podajam zoper ministrico Majdo Širca Ravnikar kazensko ovadbo za zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po določilih 257. člena Kazenskega zakonika – KZ-1 (glej: kazenska-ovadba-ministrica-v-vladi-kolizej.doc).

V ŽIRIJI TEGA NATEČAJA
sta bila tudi dva visoka uradnika, Igor Jurančič (Mestna uprava MOL) in Gojko Zupan (Ministrstvo za kulturo), ki sta v tej žiriji sodelovala kot zasebnika, nikakor pa ne kot uradna zastopnika MOL in MK:
- Jurančič je “dal legitimnost” natečaju, ki bi moral biti izveden za kompleksno prenovo celotnega območja CO2/16 Kolizej (A – Delavski dom, B – Kolizej, C – vile, D – park) in ki bi moral biti javen, pa je bil zasebnopravne narave in ne za cel kompleks.
- Zupan pa je v “utemeljitev” dejansko pa v opravičilo za rušenje kulturnega spomenika lansiral tezo o nadomestitvi arhitekturne megastrukture z objektom za potrebe žive kulture.

PONOVNO SE JE POKAZALO,
da so nepremičninski dediščini najnevarnejše “inovacije” žive kulture, bodisi nova arhitektura sama bodisi predvidena nova dejavnost s področja kulture. Ta teza je postala “micelij” za “vizionarstvo” Jožeta Anderliča, “investitorja, ki bo podrl stari Kolizej in zgradil novega” s sprevrženo oceno “rušitelji so tudi rešitelji”, kar dokazuje konceptualno in finančno jalovost mestnih in državnih struktur nasproti novim možnostim javno-zasebnega partnerstva v evropskem kontekstu.

OD TU DALJE
je lastnik in potencialni investitor preizkušal z vsemi pravnimi sredstvi uresničiti vizijo rušenja kulturnega spomenika Palača Kolizej (EĹ D 379):
- z deregulacijo mestnega Odloka o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine na območju občine Lj. Center med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto, Ur.l. RS, št. 60/93 preko Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v čemer ni uspel),
- z uveljavljanjem ustavnega varstva zasebne investicijske namere brez omejitev preko Ustavnega sodišča RS (v čemer ni uspel),
- z uveljavljanjem rušitve, ker naj bi spomenik ogrožal varnost ljudi in premoženja preko inšpekcijskih služb (v čemer ni uspel),
- s pridobitvijo dovoljenja za odstranitev spomenika zaradi dotrajanosti in na osnovi ponujenosti spomenika pred tem v prodajo po ceni, ki upošteva njegovo stanje (22,5 mio ‚¬), preko kulturnovarstvenega soglasja ministra dr. Vaska Simonitija po 31. členu ZVKD-1 (v čemer ni uspel).

PAČ PA JE LASTNIK SPOMENIKA
zanemarjal vzdrževanje njegove fizične substance vključno z predpisanimi inšpekcijskimi ukrepi, a se kljub napovedi spomenik še do danes ni podrl, enako kaže tudi za naprej. Lastnik ni uspel dokazati pojmov kot so “dotrajanost ali poškodovanost spomenika, ki je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi” in “če spomenik ali dediščina ogroža varnost ljudi in premoženje”. Zato je razumljivo ravnanje mestne legislative na izteku leta 2008 le v okviru takozvanih treh K-jev (klientelizem, korupcija in kriminal belih ovratnikov), ko je z vso naglico (tudi s skrajšanim postopkom mimo pristojnih inštitucij) sprejela dva akta:
- ODLOK o spremembi Odloka o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine na območju občine Ljubljana Center med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto in
- SKLEP o začetku priprave OPPN za del območja urejanja CO 2/16 Kolizej.

KER PRI TEM OBSTOJA SUM
najmanj protipravnih donatorskih spreg med MOL in lastnikom spomenika (ena takih javnih donatorskih spreg mimo proračuna je izgradnja Poljanskega nasipa), sum zlorabe postopka sprejemanja akta, zlorabe varstvenega režima spomenika in zlorabe določitve investicijskih namer z očitnimi (a svetnikom v gradivih prikritimi, v razpravi pa zanemarjenimi) cilji fizičnega in finančnega razvrednotenja spomenika:
- sem podal dne 7. novembra 2008 Okrožnemu državnemu tožilstvu kazensko ovadbo Kolizej.doc, ki jo danes dopolnjujem (kazenska-ovadba-kolizej-dopolnitev.doc) z vidika odgovornosti delovnih teles in članov Mestnega sveta MOL na 21. seji dne 20.10.2008 in
- danes pa podajam tudi ovadbo zoper Župana (kazenska-ovadba-sklep-o-pripravi-kolizej.doc) z vidika odgovornosti za slabo pripravljeno “projektno nalogo” v Sklepu o začetku priprave OPPN za del območja urejanja CO 2/16 Kolizej.

Predlog MS MOL, dopolnitev-odloka-o-razglasitvi-arheoloskega-kompleksa-v-ljubljanskih-obcinah-za-kulturni-in-zgodovinski-spomenik.doc

Pričujoči prispevek služi predstavitvi, koliko političnih in strokovnih naporov se izgubi na stranpoteh ljubljanske urbanistike, tačas ko je potrebno tako malo znanja, časa in urbanističnega creda za njeno učinkovitost. Prispevek uporablja upravno terminologijo, ki je, seveda, bralcem AB poklicno zelo »domača«.

Centralni ljubljanski živilski trg, ustaljena entiteta vredna varstva?

Da je centralni ljubljanski živilski trg specifična dediščinska entiteta po sebi in je zato njeno varstvo v javno korist v skladu z njenim kulturnim, vzgojnim, razvojnim, verskim, simbolnim in identifikacijskim pomenom, še ni artikulirano ne v strokah, kot so urbana etnologija, urbana antropologija, zgodovina in umetnostna zgodovina, pa tudi arhitektura in arheologija, ne v kulturnovarstveni stroki v upravno-političnih inštitucijah, kot so Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Mestna uprava MOL in Ministrstvo za kulturo RS. Ĺ˝ivilski trg ni identificiran kot enota dediščine, kaj šele, da bi bile identificirane njegove vrednote in vrednosti, bile dokumentirane, preučevane in interpretirane (pa tudi njegova geneza in preseljevanje skozi čas do ustalitve na današnji lokaciji). Identifikacija predmeta javne koristi pa je podlaga za vzpostavitev varstva, ki v tem primeru izostaja tako na nivoju registrirane dediščine, kulturnega spomenika in/ali varstvenega območja. Registriran in razglašen je vseskozi le kulturni spomenik »Ljubljana – Plečnikove tržnice« (EŠD 8822) kot objekt (tržnica = pokriti tržni prostor). Ĺ˝al tudi najbolj elaborirana vednost v knjigi avtorice Nene Ĺ˝idov »Ljubljanski živilski trg«, Viharnik 1994, ostaja vednost po sebi, saj avtorica niti v »Sklepnih mislih« ne nakaže varstvene možnosti. Tudi drugih strokovnih gradiv s tem ciljem po letu 1994 ni zaslediti.

Še več. Za razliko od bližnjih nepremičninskih kulturnih spomenikov Prešernovega trga (EŠD 385) in Krekovega trga (EŠD 9644) nista spoznana in registrirana niti kot enoti naselbinske dediščine ne Vodnikov ne Pogačarjev trg. In še, za razliko od vplivnega območja bližnjega Robbovega vodnjaka (EŠD 387) na celotnem območju ni zaznano in spoznano niti vplivno območje Plečnikovih tržnic (EŠD 8822), niti Kresije (EŠD 5595), Codellijevega kanonikata (EŠD 5585), Palače Škofije (EŠD 403), Stolnice sv. Nikolaja (EŠD 333), Palače Semenišča (EŠD 391), Ĺ˝upnišča (EŠD 15389), hiš Vodnikov trg 2, 3, 4 in 5 (EŠD 5591, 18829, 18850 in 18851) in Mahrove Palače (EŠD 5925), niti Drevoreda na Adamič-Lundrovem nabrežju (EŠD 9232) in Kostanja na Vodnikovem trgu (EŠD 22830), niti vplivno območje Spomenika Valentinu Vodniku (EŠD 646).

Spoznanost, da je »živilski trg« vsaj prostorsko-planerska entiteta zasledimo le v poimenovanju makro planskega območja »CO1/16 Ĺ˝ivilski trgi« v Odloku o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986-2000 za območje Mestne občine Ljubljana (Ur. l. SRS, št. 11/86 in spremembe) in še to morda le zato, da se pod ta termin skrije tudi celoten kompleks Stolnice. Ĺ˝e v naslednjem podrejenem veljavnem prostorskem aktu, Odloku o spremembah in dopolnitvah odloka o PUP za območja urejanja v občini Ljubljana Center (Ur. l. 35/92) pa se v relevantnih morfoloških enotah živilska tržna dejavnost relativizira na »program široke potrošnje«.

Tržnica ob Kloštrskih mestnih vratih

Vseskozi se v okviru kulturnega spomenika »Arheološko najdišče Ljubljana« (EŠD 329) z Odlokom o razglasitvi arheološkega kompleksa v ljubljanskih občinah za kulturni in zgodovinski spomenik (Ur. l. RS, št. 46/90) sledovi naselitve iz rimske dobe (Emona) in srednjega veka (Ljubljanski grad, Srednjeveška Ljubljana) ne obravnavajo niti najmanj enakovredno. Tačas ko se v okviru varstvene enote 1. (že prezentirana arheološka
dediščina) našteva Severna emonska vrata, Rimski zid na Mirju in množico drugih antičnih entitet in situ, vključno z vzidanimi v razne mestne fasade, in v okviru varstvene enote 2. (visoko ovrednotena arheološka dediščina €“ kontrolni blok v skladu s priporočili UNESCA) tudi predel med Aškerčevo cesto in Mirjem (južni del Emone ob južnih vratih in obzidju), ni ne spoznano ne ovrednoteno ne registrirano kot varstveno primerljiva enota arheološke dediščine vzhodno obzidje Stare Ljubljane s Samostanskimi oz. Kloštrskimi vrati, mitnico in z enkratnimi fortifikacijskimi in sakralnimi ostalinami, ki v devastiranem prostoru pred Mahrovo hišo na Krekovem trgu in deloma Vodnikovem kar čakajo prezentacije in situ in prenove, s katero bi se ob ustreznem prostorskem načrtovanju zagotovila ohranitev in oživljanje teh arheoloških ostalin. »Bastijon« je kot naročen za potrebe osrednje informacijske točke pred mestnimi vrati in pod Gradom.

Ker prostor živilskega trga v okviru kulturnega spomenika Srednjeveškega mestnega jedra (EŠD 7589) - nekdaj obzidano srednjeveško mestno jedro z Gradom, odlična in značilna kombinacija srednjeveške mestne zasnove in baročne arhitekture, dopolnjene s Plečnikovimi in drugimi kvalitetnimi ureditvami €“ ni dovolj zavarovan tudi z Odlokom o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra Stare Ljubljane in Grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost (Ur.l. SRS, št. 5/86, 27/89, Ur.l. RS, št. 105/01), so za varstveni režim obstoječih kulturnih spomenikov relevantna določila 134. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine – ZVKD-1 (Ur.l. RS, št. 16/08 in 123/08), ki do uveljavitve aktov o razglasitvi na podlagi tega zakona določajo, da se:
a) posameznim stavbam in vegetaciji na območju centralne tržnice varujejo vse zunanje ter konstrukcijske značilnosti, ustrezna namembnost, značilna pojavnost v prostoru, parkovna zasnova, način zasaditve, oblikovani naravni elementi, arheološke plasti in razmerja spomenika in posebej njihova vplivna območja;
b) Stari Ljubljani varujejo morfološka zasnova in parcelacija, javni prostori in njihova oprema, ulične fasade in strehe v njihovi materialni pojavnosti in barvni skladnosti, gabariti, meje in silhuete;
c) arheološka najdišča varujejo pred posegi ali rabo, ki dejansko ali potencialno lahko poškodujejo arheološke plasti, spreminjajo arheološki kontekst ali spreminjajo okoljske dejavnike, pomembne za njihovo ohranitev.

Škodljivo vodenje komunalne investicije

S ciljem protipravnega financiranja ureditev na širšem območju tržnice se zlorablja tudi upravni postopek v Mestni upravi MOL in državnih inštitucijah. Investitorju Energetiki Ljubljana, d.o.o. oz. izvajalcu KPL je izdano Dovoljenje tudi za prekopavanje in začasno zasipavanje za energetske potrebe, ostalo »priključevanje« se prepoveduje do odločbe UEL vključno s prepovedjo novih dovoznih priključkov do objektov, vidno pa se izvajajo predvsem druga dela, protipravno gradita dva kanalizacijska ločena sistema in že tudi arheološka izkopavanja, ponekod do »sterilne« zemeljske plasti. Gradi se tudi mimo pogojev iz naravovarstvenega soglasja št. 35620-1648/2009-3 z dne 2. 6. 2009 glede odmaknitve od dreves na Krekovem trgu najmanj za razdaljo vertikalne projekcije krošnje dreves na tla, povečane za en meter. Gradi se tudi v nasprotju s pogoji iz kulturnovarstvenega soglasja št. 81/2007-BV z dne 5. 6. 2009 k predvideni obnovi ob upoštevanju pogoja, da bo trasa predhodno arheološko raziskana. Pa tudi ta dela se ne izvajajo »vse dni v roku dovoljenj«, kakor je določeno v 11. točki dovoljenja. Do 31. avgusta je investitor (Energetika Ljubljana, d.o.o.) dolžan »zagotoviti finančna sredstva za dokončno obnovo začasno utrjenih prometnih površin po tem dovoljenju v vozno in uporabno stanje« z asfaltiranjem celotne širine pločnika ali kolesarske steze in asfaltiranjem obeh voznih pasov v celotni širini«. Za nameček pa je županov mestni oddelek iz naslova upravnega sprenevedanja za v bodoče zagrozil tako Energetiki d.o.o. kot KPL, d.d. za primer neizvajanja določil in obveznosti tega dovoljenja z dodatnimi zagotovili in z neizdajo podobnih dovoljenj tudi na drugih lokacijah v MOL. Ĺ˝ivi bili pa videli!

Legalizacija prometne zapore in »prekopavanj« naj bi se opravila z gradbenim dovoljenjem (ki je predpogoj izdaje dovoljenja za prometno zaporo in prekop in ne obratno), le-to pa je bilo izdano s strani Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center, šele 21. 7. 2009, ki tudi samo predstavlja vrhunski primerek upravnega klientelizma. Gradbeno dovoljenje št. 351-1168/2009-19, ki na današnji dan še ni dokončno, pravnomočno in izvršljivo je bilo izdano investitorjem MOL, Elektru Ljubljana, Energetiki Ljubljana, JP Vo-Ki, Telekomu Slovenije za rekonstrukcijo komunalne infrastrukture na Ciril Metodovem trgu in Kopitarjevi ulici (tržnica 1. faza) skladno s PGD, ki ga sestavljajo vodilna mapa in načrti elektrokabelske kanalizacije, kanalizacije za odpadno vodo, kanalizacije za padavinsko vodo, vodovoda, javne razsvetljave, SN in NN električnih vodov, semaforizacije, plinovodnega omrežja, vročevodnega omrežja in telekomunikacij. Seveda gre za »rekonstrukcijo« infrastrukture (spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost in zmogljivost) dejansko le kot posledico nove investicije ločenih kanalizacijskih sistemov na premajhni površini obremenjeni z meteorskimi vodami in brez ločenega izteka, za nov potraten mikrolokacijski »koncept« na desnem bregu Ljubljanice, ki ga ni zaslediti v prostorskih aktih za to območje. Za nameček se gradbeno dovoljenje utemeljuje tudi z zgornjo obvezno razlago, na Kopitarjevi in Ciril Metodovem trgu do Poljanske pa ni ne »podzemni javnih parkirišč« ne »cestnega mostu«.

Gre za popolni fiasko z vidika etapnosti gradnje vezane na predhodne arheološke raziskave. Ključnih različic gradnje meteorne kanalizacije na račun poškodovanja arheoloških ostalin ni zaslediti ne v kulturnovarstvenih pogojih za PGD ne v kulturnovarstvenem soglasju k PGD ne v gradbenem dovoljenju, katerega sestavina je PGD. V funkcionalni enoti CT6/1 (Ciril Metodov trg) se kanalizacija ne gradi, arheološke ostaline pa so po 9. členu Odloka »sproščene arheoloških spomeniško-varstvenih pogojev«, v enoti CT50/1 in CT 31/2 (Kopitarjeva ulica) se gradi nova globinska ločena kanalizacija, ostaline pa so na predmestnem območju ob robu vodnega jarka srednjeveškega mestnega obzidja s potencialom posameznih starejših ostalin a le parcialnih, na vmesni potezi oz. enotah CT6/2 (Vodnikov trg) in CT6/3 (Krekov trg) pa se grobo gradi le lokalna ločena kanalizacija predvsem za prestrezanje padavinskih voda s Študentske ulice in Krekovega trga (kar je sicer že urejeno), arheološke ostaline pa imajo potencial za »visoko ovrednoteno arheološko dediščino €“ kontrolni blok v skladu s priporočili UNESCA«.

Očitno gre za županovo predstavo o »etapnosti«, ki prehiteva potrebne raziskovalne korake in vrednotenja na škodo arheološke dediščine z organiziranim prekopavanjem na cestah v lasti občine pred izdajo gradbenega dovoljenja in z organiziranim poškodovanjem arheološkega spomenika na lokaciji Samostanskih vrat in Srednjeveškega obzidja v okviru gradbenega dovoljenja, vse v tej nesmiselni psihološki garažni vojni. Upravni »dogovorni« klientelizem, injiciran s strani P. U. Z. d.o.o., Podjetje za urejanje zemljišč, ima na lokaciji Vodnikovega in Ciril Metodovega trga začetni korak v kulturnovarstvenih pogojih z dne 31. 3. 2009, češ, »v primeru arheoloških najdb bo potrebno izvesti zaščitni arheološki poseg«, saj je neverjetno, da javni zavod nima vpogleda, kaj bo na lokaciji najdeno, in da se izogiba določitvi predhodne raziskave, temveč prepušča zaščito šele fazi, ko bodo gradbena dela že potekala. Drugi korak je na tej osnovi izdano bianco kulturnovarstveno soglasje z dne 5. 6. 2009, kjer se namesto izreka pogoja predhodnosti le obrazlaga, da »se izda soglasje k predvideni obnovi ob upoštevanju pogoja, da bo trasa predhodno arheološko raziskana«. Ta pogoj seveda ni upoštevala ne UEL ne izvajalec. To soglasje ima dimenzijo zlorabe uradnega položaja, saj ZVKDS ni izhajal tudi iz dne 8. 5. 2009 istemu investitorju za isto investicijo (MOL, tržnica) izdanih Kulturnovarstvenih pogojev št. 327/2001, kjer se za celotno območje Vodnikovega trga (torej tudi funkcionalno enoto CT6/2) določa predhodne arheološke raziskave pred izdelavo projektov. Določa se, da je »pri izdelavi projektov treba upoštevati valorizirane rezultate arheoloških raziskav. Za njihovo izvedbo si mora investitor v skladu z 31. členom ZVKD-1 pridobiti dovoljenje za arheološka izkopavanja na Ministrstvu za kulturo«. Na lokaciji Vodnikovega in Krekovega trga to pomeni v projektih upoštevati valorizirane rezultate arheoloških raziskav oz. subtilno korekcijo obeh kanalizacijskih sistemov.

»Know how« glede identifikacije lokacije kanalizacijskega posega in arheoloških ostalin se izvaja šele tekom gradnje s strani pogodbenih podizvajalcev arheoloških izkopavanj, ne v zavodu, ne v službi za arheološka izkopavanja iz pooblaščenega Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Iz priložene skice se vidi tudi napor nedopustne razmejitve med arheološkim izkopavanjem za potrebe »1. faze tržnice« (očitna težnja po blažjem režimu) in za potrebe »prizidka Mahrove hiše in podzemne garaže ter ureditve Vodnikovega trga v Ljubljani« (predpisan regularen režim), kjer je razvidno falsificiranje meja posega »1. faze« (umikanje proti jugu oz. operativno zmanjševanje funkcionalne enote CT6/2), a še vedno padeta tako sakralni objekt kot mestna vrata pod oba režima varstva (?!). Na terenu se dogajajo izkopavanja brez elaboriranih navodil s strani zavoda, do katere plasti naj se vršijo izkopavanja v interesu eventualne bodoče prezentacije in situ in kako bo z intervencijo v projekte kanalizacije. Projekt ureditve cestnih površin ni sestavni del gradbenega dovoljenja. Ali obstoja?

Intelektualno-politična zaveza državljana in mestnega svetnika

Timing poletnih prekopavanj okoli tržnice in izsledki ob pripravi tega zapisa ne dovoljujejo čakanja na septembrsko številko revije AB. Cilj je dostava Mestnemu svetu MOL predloga za celovito razglasitev centralnega živilskega trga kot kulturnega spomenika lokalnega pomena z vidika predvsem urbano-etnoloških in urbano-antropoloških vrednot in vrednosti s ciljem njegove oživitve. Najprej pa navajam le urgentne avgustovske aktivnosti v prid »Plečnikove tržnice in prostora Ljubljanske tržnice«, ki jih lahko opravim v funkciji državljanske pobude in v funkciji mestnega svetnika.

2. Kloštrska mestna vrata:

2.1. Optimalni pristop k varstvu kulturne dediščine:
Dostava Mestnemu svetu MOL v obravnavo na septembrski seji gradivo za dopolnitev Odloka o razglasitvi arheološkega kompleksa v ljubljanskih občinah za kulturni in zgodovinski spomenik (Ur. l. RS, št. 46/90), da se kulturnega spomenika »Arheološko najdišče Ljubljana« (EŠD 329) v varstveno enoto 2. (visoko ovrednotena arheološka dediščina €“ kontrolni blok v skladu s priporočili UNESCA) uvrsti tudi vzhodno obzidje Stare Ljubljane z Vodnim stolpom in Samostanskimi oz. Kloštrskimi vrati, mitnico in z fortifikacijskimi in sakralnimi ostalinami;
Pobuda Ministrstvu za kulturo, da izda investitorju MOL dovoljenje za predhodna arheološka izkopavanja v skladu z 31. členom ZVKD-1 tako na lokaciji južnega roba Vodnikovega trga (CT6/2), kot na severnem robu Krekovega trga (CT6/3) za potrebe upoštevanja valoriziranih rezultatov arheoloških raziskav v projektih (ločene kanalizacije in ureditve parterja z vidika prezentacije in situ)
Pobuda Upravni enoti Ljubljana, Izpostava Center, da zadrži izvrševanje gradbenega dovoljenja na tem segmentu trase in da v obnovi postopka po uradni dolžnosti najprej razreši predhodno vprašanje arheoloških raziskav in odloči o gradbenem dovoljenju šele na podlagi popravljenih in dopolnjenih projektov.

2.2. Prispevek k profesionalnosti vodenja javnih infrastrukturnih investicij:
Prijava Računskemu sodišču (vključno s kazensko prijavo) ter resorni nadzor Ministrstva za finance zaradi zlorabe javnih sredstev za investitorstvo »rekonstrukcije komunalne infrastrukture tržnica-1. faza«, tačas ko rekonstrukcija presega potrebno komunalno opremo garaže pod tržnico, ko niti za 1. fazo ni investicijske odločitve Mestnega sveta MOL podprte s proračunskimi postavkami in investicijskih odločitev podprtih s postavkami v poslovnih načrtih raznih javnih podjetij in ko še ni utemeljeno in vzpostavljeno eventualno javno-zasebno partnerstvo za izgradnjo garaže;
Prijava Računskemu sodišču (vključno s kazensko prijavo) ter resorni nadzor Ministrstva za finance zaradi zlorabe javnih sredstev v in po postopku javnega naročila pod št. JN3882/2009, ko se kot »verižni« naročnik obnove komunalne infrastrukture dne 19. 5. 2009 deklarira JAVNI HOLDING Ljubljana d.o.o., kot investitor dne 2. 6. 2009 ENERGETIKA LJUBLJANA d.o.o. in dne 21. 7. 2009 Mestna občina Ljubljana (et consortes mestnih in drugih javnih podjetij);
Kazenska prijava uradne osebe v Mestni upravi MOL (zloraba uradnih pooblastil) za izdajo »Dovoljenja za popolno in delno zaporo ter prekop javnih prometnih površin v Ljubljani, št. 3711-251/2009«, kljub temu, da investitor ni pridobil gradbenega dovoljenja za odobreni poseg in da za zaporo in prekop na relaciji Adamič Lundrovo nabrežje, Pogačnikov trg, Mačkova ulica, Krekov trg in tunel pod Gradom investitor ni zaprosil;
Kazenska prijava uradne osebe v UEL, Izpostava Ljubljana (zloraba uradnih pooblastil) za protipravno izdajo gradbenega dovoljenja z vidika neresnično ugotovljenih dejstev in nerazrešitve predhodnega vprašanja;
Prijava disciplinskemu tožilcu Inženirske zbornice Slovenije za PGD št. 200100/09, maj in julij 2009, projektant P.U.Z., d.o.o. zaradi navajanja neresničnih projektnih dejstev in neupoštevanja kulturnovarstvenih pogojev in soglasja;
Prijava disciplinskemu tožilcu Inženirske zbornice Slovenije odgovornega vodjo projekta (IZS G-2773), odgovornega nadzornika (brez) in odgovornega vodjo del (IZS G-2669) za gradnjo infrastrukture brez dokončnega in/ali pravnomočnega gradbenega dovoljenja;
Prijava Ministrstvu za kulturo izvajalca arheoloških izkopavanj Mestni muzej in galerije Ljubljana zaradi izkopavanj brez vsakršne upravne odločbe in z dimenzijo poškodovanja kulturnega spomenika Ljubljana – Arheološko najdišče Ljubljana (EŠD 329).

477

Vrzel s štirimi topoli v Plečnikovih tržnicah kar čaka kaj dostojnejšega
kot je Janković-Koželjeva »Mesarska brv« (če ne kar “Energetikina brv”)
in kot so dostojnim prostorskim aktom nadomestne »obvezne razlage« PUP

Za razliko od bližnjih spomenikov Tromostovja (EŠD 398) in Zmajskega mostu (EŠD 1583) pa je izgradnja Mesarskega mostu kulturno in naravovarstveno sploh onemogočena, saj je v obrečnem prostoru Ljubljanice vključno z Adamič Lundrovim in Petkovškovim nabrežjem veljal za spomenik »Regulirana struga Ljubljanice« (EŠD 386) od sprejetja Odloka o razglasitvi nekdanjega Šempeterskega, Poljanskega in Karlovškega predmestja za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost (Ur. l. RS, št. 18/90, 27/91) prepoved spreminjanja arhitektonske zasnove, odtranjevanja in premeščanja arhitekturnih objektov, uničevanja drevja ali grmovja, obnavljanje pa je možno le z vegetacijo iste vrste. Taka je varstveno-razvojna ostalina iz večletnega obdobja operativne krovne politične funkcije mag. Vladimirja Braca Mušiča v Skupščini Mesta Ljubljane (et consortes v ljubljanski občinski politiki in urbanistiki). Tega stanja se ni lotil preseči niti »župan« Jože Strgar v obdobju 1990 do 1994, postavil pa je temeljni kamen za izgradnjo Plečnikovega mostu kot pomnik neuresničljivosti in lastne nekompetentnosti. S Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur.l. RS, št. 111/04) je del odgovornosti za spomenik »Ljubljana €“ ureditev nabrežij Ljubljanice« nato prevzela nase Vlada RS, ki ga je v letu 2004 določila kot državnega pomena.

Krona (ne)urejanja kulturnovarstvenega vprašanja mostov in brvi čez Ljubljanico pa je 9. člen vladnega Odloka, ki za kulturni spomenik državnega pomena z vrtnoarhitekturnimi, umetnostnimi, arhitekturnimi, zgodovinskimi in naselbinskimi vrednotami razglasi enoto Ljubljana €“ Regulirana struga Ljubljanice (EŠD 386). V okviru te enote dediščine se za kulturni spomenik državnega pomena razglasijo tudi enote Ljubljana €“ Tromostovje (EŠD 398), Ljubljana €“ Vodna zapornica (EŠD 402), Ljubljana €“ ÄŚevljarski most (EŠD 5642), Ljubljana €“ Trnovski pristan (EŠD 22826). Petkovškovo nabrežje je razglašeno za vplivno območje. Vrednota je po Plečniku urejena regulirana struga Ljubljanice s terasami, mostovi, konzolnimi pomoli, ograjami, zazelenitvijo in domiselnimi detajli ureditve kot najbolj unikatna in celostna mestna vodna poteza, »osrednja mestna avenija« med Špico in zapornico. Kljub dikciji, da so varovani elementi spomenika »Plečnikova avtorska ureditev«, pa ni nobenega pogoja kako graditi Mesarski most ali dokončati Ribjo brv ob njuni morebitni gradnji. Ob izrazito restriktivnem režimu varovanja »physisa« je zaznano le »morebitno urejanje plovnega režima Ljubljanice« in dani pogoji €“ natečaj za ureditev splavnice. Edini žarek upanja je samo splošna dikcija »predhodna izdelava konservatorskega načrta za večje posege v spomenik ali njegovo celovito prenovo«, ki tako ostaja na upravno-diskrecijski ravni, ranljivi z vidika upravnega klientelizma.

Takšna varstvena jalovost je rezultat dvoinpolletnega »Virantovskega usklajevanja« v okviru Zakona o glavnem mestu med ministrom in ministrico za kulturo ter MOL, beri z županom Zoranom Jankovićem in podžupanom Janezom Koželjem. Razglasitev »del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani« je namreč, nedostojno in protipravno, potekala brez ljubljanske javnosti, njenih civilnih iniciativ in brez udeležbe ljubljanskega Mestnega sveta. Pač pa sta podtaknila ministrici, ta pa Vladi RS, da je vprašanje mostu ali brvi čez Ljubljanico vključila v okvir varovanja objekta Plečnikovih tržnic (ki za območje Ljubljanice ne velja) in da je reminiscenco na avtorski projekt Plečnikovega Mesarskega mostu in koncept njegove umestitve v prostor degradirala na dikcijo: »Dopustna je novogradnja moderne brvi za pešce, ki povezuje Petkovškovo nabrežje s tržnicami na lokaciji, ki jo je določil Plečnik. V oblikah in materialih se ta podredi obstoječim Plečnikovim tržnicam ter pogledom na Zmajski most in Tromostovje.«.

Tako ima nedopustno politično pogromaško nastopanje mag. Mušiča nasproti civilni iniciativi Tržnice ne damo vsaj eno kolateralno korist. Namreč, njegovo intelektualno držo, »da ne smemo pozabiti, da se menda pripravlja gradnja ‘modernega’ Mesarskega mostu in bistveno preoblikovanje Petkovškovega nabrežja, prostorski posegi, ki so upravičeno zaskrbeli zavode za varstvo stavbne dediščine in parkovnih ureditev vzdolž Ljubljanice €¦«, bodisi, da sta si Janković in Koželj take drže zaželela ali ne, saj vse indikacije kažejo na to, da pripada k Janković-Koželjemu »et consortes«, mar ne? Ali pa si tako držo upa lansirati, ker je samo dobro obveščen o nekonsistentnosti vladnega odloka in o dejstvu, da je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Center 15. 7. 2009 investitorjema MOL in JP Energetika vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo Mesarskega mostu zavrgla, ker nista predložila dokazila o pravici graditi na vodnem zemljišču Ljubljanice. Državno pravobranilstvo je 21. 7. 2009 vložilo relevantne plombe v zemljiško knjigo, obžalovanja vredno je, da o zadevi odloča lastništvo Ljubljanice, ne pa kulturnovarstveni in prostorski elementi. Ker mora strokovnjak, politik in javna oseba svojo intelektualno držo tudi udejaniti, pričakujem, da bo ministrico Širčevo in Vlado RS opozoril na podrejenost in neustreznost definicije »moderne brvi« in da se vprašanje mostu in Petkovškovega nabrežja razrešuje v okviru dopolnitve in/ali spremembe kulturnovarstvenega akta, ki se nanaša na spomenik državnega pomena »Ljubljana €“ Regulirana struga Ljubljanice (EŠD 386)«. Glej: pobuda-vladi-rs-za-spremembo-dolocb-odloka-o-razglasitvi-del-arhitekta-jozeta-plecnika-v-ljubljani.doc

Namesto neopravljenega naravo in kulturnovarstvenega dela in dela na prostorskem načrtovanju s strani župana (in podžupanov za kulturo in urbanizem), njemu podrejene mestne uprave, obeh odborov mestnega sveta in Mestnega sveta samega, je Mestni svet MOL sprejel Obvezno razlago Odloka o PUP za območja urejanja v mestnem središču (Ur. l. RS, št. 98/08), kjer z »moderno« urbanistično latovščino izvemo, da je »neobhodne komunalne posege« v osnovne ureditve na površinah namenjenih javni in primarni rabi »razumeti tako, da določba 11. člena dopušča gradnjo nadzemnih in podzemnih javnih parkirišč, saj se javno parkirišče kot objekt grajenega javnega dobra uvršča med komunalno opremo, ter odstranitev oziroma gradnjo mostov, saj je most kot cestni objekt del javne ceste, ki je objekt grajenega javnega dobra in se uvršča med komunalno opremo oziroma komunalne ureditve.” Glej: nadzor-nad-obveznimi-razlagami-z-dne-1082008.doc Glej tudi: predlog-ms-mol-da-odpravi-tri-obvezne-razlage-mostovi-cez-ljubljanico-garazna-hisa.doc

Glej tudi: alternativni-mostovi.doc Določba, da se dopušča gradnjo nadzemnih parkirišč (seveda tudi podzemnih, ha, ha?) in cestnih mostov (mar ne le modernih podrejenih peščevih brvi?) čez državno reko (površino primarne rabe!), ki so vsaka zase zahtevna investicija po sebi, uvrščajo med »neobhodno komunalno opremo« (plačano iz čigavega že komunalnega prispevka?), je namenjena novi zlorabi finančne funkcije mestnih javnih podjetij, upravno-lastninske funkcije Agencije RS za okolje, upravne funkcije Zavoda za varstvo kulturne dediščine in upravne funkcije Upravne enote Ljubljana. Ali se namesto finančne kompenzacije z dopolnitvami Zakona o glavnem mestu Slovenije, ki se, logično, odmika, po posameznih resorjih, predvsem na Ministrstvu za okolje in Ministrstvu za kulturo, za »županove projekte« dogovarja o uvedbi nadomestnega upravnega klientelizma?

Vrzel s štirimi topoli v Plečnikovih tržnicah kar čaka kaj dostojnejšega

Za razliko od bližnjih spomenikov Tromostovja (EŠD 398) in Zmajskega mostu (EŠD 1583) pa je izgradnja Mesarskega mostu kulturno in naravovarstveno sploh onemogočena, saj je v obrečnem prostoru Ljubljanice vključno z Adamič Lundrovim in Petkovškovim nabrežjem veljal za spomenik »Regulirana struga Ljubljanice« (EŠD 386) od sprejetja Odloka o razglasitvi nekdanjega Šempeterskega, Poljanskega in Karlovškega predmestja za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost (Ur. l. RS, št. 18/90, 27/91) prepoved spreminjanja arhitektonske zasnove, odtranjevanja in premeščanja arhitekturnih objektov, uničevanja drevja ali grmovja, obnavljanje pa je možno le z vegetacijo iste vrste. Taka je varstveno-razvojna ostalina iz večletnega obdobja operativne krovne politične funkcije mag. Vladimirja Braca Mušiča v Skupščini Mesta Ljubljane (et consortes v ljubljanski občinski politiki in urbanistiki). Tega stanja se ni lotil preseči niti »župan« Jože Strgar v obdobju 1990 do 1994, postavil pa je temeljni kamen za izgradnjo Plečnikovega mostu kot pomnik neuresničljivosti in lastne nekompetentnosti. S Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur.l. RS, št. 111/04) je del odgovornosti za spomenik »Ljubljana – ureditev nabrežij Ljubljanice« nato prevzela nase Vlada RS, ki ga je v letu 2004 določila kot državnega pomena.

Krona (ne)urejanja kulturnovarstvenega vprašanja mostov in brvi čez Ljubljanico pa je 9. člen vladnega Odloka, ki za kulturni spomenik državnega pomena z vrtnoarhitekturnimi, umetnostnimi, arhitekturnimi, zgodovinskimi in naselbinskimi vrednotami razglasi enoto Ljubljana – Regulirana struga Ljubljanice (EŠD 386). V okviru te enote dediščine se za kulturni spomenik državnega pomena razglasijo tudi enote Ljubljana – Tromostovje (EŠD 398), Ljubljana – Vodna zapornica (EŠD 402), Ljubljana – Čevljarski most (EŠD 5642), Ljubljana – Trnovski pristan (EŠD 22826). Petkovškovo nabrežje je razglašeno za vplivno območje. Vrednota je po Plečniku urejena regulirana struga Ljubljanice s terasami, mostovi, konzolnimi pomoli, ograjami, zazelenitvijo in domiselnimi detajli ureditve kot najbolj unikatna in celostna mestna vodna poteza, »osrednja mestna avenija« med Špico in zapornico. Kljub dikciji, da so varovani elementi spomenika »Plečnikova avtorska ureditev«, pa ni nobenega pogoja kako graditi Mesarski most ali dokončati Ribjo brv ob njuni morebitni gradnji. Ob izrazito restriktivnem režimu varovanja »physisa« je zaznano le »morebitno urejanje plovnega režima Ljubljanice« in dani pogoji – natečaj za ureditev splavnice. Edini žarek upanja je samo splošna dikcija »predhodna izdelava konservatorskega načrta za večje posege v spomenik ali njegovo celovito prenovo«, ki tako ostaja na upravno-diskrecijski ravni, ranljivi z vidika upravnega klientelizma.

Takšna varstvena jalovost je rezultat dvoinpolletnega »Virantovskega usklajevanja« v okviru Zakona o glavnem mestu med ministrom in ministrico za kulturo ter MOL, beri z županom Zoranom Jankovićem in podžupanom Janezom Koželjem. Razglasitev »del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani« je namreč, nedostojno in protipravno, potekala brez ljubljanske javnosti, njenih civilnih iniciativ in brez udeležbe ljubljanskega Mestnega sveta. Pač pa sta podtaknila ministrici, ta pa Vladi RS, da je vprašanje mostu ali brvi čez Ljubljanico vključila v okvir varovanja objekta Plečnikovih tržnic (ki za območje Ljubljanice ne velja) in da je reminiscenco na avtorski projekt Plečnikovega Mesarskega mostu in koncept njegove umestitve v prostor degradirala na dikcijo: »Dopustna je novogradnja moderne brvi za pešce, ki povezuje Petkovškovo nabrežje s tržnicami na lokaciji, ki jo je določil Plečnik. V oblikah in materialih se ta podredi obstoječim Plečnikovim tržnicam ter pogledom na Zmajski most in Tromostovje.«.

Tako ima nedopustno politiÄŤno pogromaško nastopanje mag. MušiÄŤa nasproti civilni iniciativi TrĹľnice ne damo vsaj eno kolateralno korist. NamreÄŤ, njegovo intelektualno drĹľo, »da ne smemo pozabiti, da se menda pripravlja gradnja ‘modernega’ Mesarskega mostu in bistveno preoblikovanje Petkovškovega nabreĹľja, prostorski posegi, ki so upraviÄŤeno zaskrbeli zavode za varstvo stavbne dediščine in parkovnih ureditev vzdolĹľ Ljubljanice …«, bodisi, da sta si Janković in KoĹľelj take drĹľe zaĹľelela ali ne, saj vse indikacije kaĹľejo na to, da pripada k Janković-KoĹľeljemu »et consortes«, mar ne? Ali pa si tako drĹľo upa lansirati, ker je samo dobro obveščen o nekonsistentnosti vladnega odloka in o dejstvu, da je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Center 15. 7. 2009 investitorjema MOL in JP Energetika vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo Mesarskega mostu zavrgla, ker nista predloĹľila dokazila o pravici graditi na vodnem zemljišču Ljubljanice. DrĹľavno pravobranilstvo je 21. 7. 2009 vloĹľilo relevantne plombe v zemljiško knjigo, obĹľalovanja vredno je, da o zadevi odloÄŤa lastništvo Ljubljanice, ne pa kulturnovarstveni in prostorski elementi. Ker mora strokovnjak, politik in javna oseba svojo intelektualno drĹľo tudi udejaniti, priÄŤakujem, da bo ministrico Ĺ irÄŤevo in Vlado RS opozoril na podrejenost in neustreznost definicije »moderne brvi« in da se vprašanje mostu in Petkovškovega nabreĹľja razrešuje v okviru dopolnitve in/ali spremembe kulturnovarstvenega akta, ki se nanaša na spomenik drĹľavnega pomena »Ljubljana – Regulirana struga Ljubljanice (EĹ D 386)«. Glej: pobuda-vladi-rs-za-spremembo-dolocb-odloka-o-razglasitvi-del-arhitekta-jozeta-plecnika-v-ljubljani.doc 

Namesto neopravljenega naravo in kulturnovarstvenega dela in dela na prostorskem naÄŤrtovanju s strani Ĺľupana (in podĹľupanov za kulturo in urbanizem), njemu podrejene mestne uprave, obeh odborov mestnega sveta in Mestnega sveta samega, je Mestni svet MOL sprejel Obvezno razlago Odloka o PUP za obmoÄŤja urejanja v mestnem središču (Ur. l. RS, št. 98/08), kjer z »moderno« urbanistiÄŤno latovščino izvemo, da je »neobhodne komunalne posege« v osnovne ureditve na površinah namenjenih javni in primarni rabi »razumeti tako, da doloÄŤba 11. ÄŤlena dopušča gradnjo nadzemnih in podzemnih javnih parkirišč, saj se javno parkirišče kot objekt grajenega javnega dobra uvršča med komunalno opremo, ter odstranitev oziroma gradnjo mostov, saj je most kot cestni objekt del javne ceste, ki je objekt grajenega javnega dobra in se uvršča med komunalno opremo oziroma komunalne ureditve.” Glej: nadzor-nad-obveznimi-razlagami-z-dne-1082008.doc Glej tudi: predlog-ms-mol-da-odpravi-tri-obvezne-razlage-mostovi-cez-ljubljanico-garazna-hisa.doc 

Glej tudi: alternativni-mostovi.doc Določba, da se dopušča gradnjo nadzemnih parkirišč (seveda tudi podzemnih, ha, ha?) in cestnih mostov (mar ne le modernih podrejenih peščevih brvi?) čez državno reko (površino primarne rabe!), ki so vsaka zase zahtevna investicija po sebi, uvrščajo med »neobhodno komunalno opremo« (plačano iz čigavega že komunalnega prispevka?), je namenjena novi zlorabi finančne funkcije mestnih javnih podjetij, upravno-lastninske funkcije Agencije RS za okolje, upravne funkcije Zavoda za varstvo kulturne dediščine in upravne funkcije Upravne enote Ljubljana. Ali se namesto finančne kompenzacije z dopolnitvami Zakona o glavnem mestu Slovenije, ki se, logično, odmika, po posameznih resorjih, predvsem na Ministrstvu za okolje in Ministrstvu za kulturo, za »županove projekte« dogovarja o uvedbi nadomestnega upravnega klientelizma?