štirje blues bandi v CUK Kino Šiška

Basin Street Blues

Now’s The Time

Mlajših Beatles-ov (pa tudi rock-a) takrat nismo več snemali, ker smo bili povabljeni le v namen parodije in z dolgimi lasuljami. Pa še plačeval je RTV glasbenikom manj kot statistom za isti čas nastopanja v oddaji, so rekli “za slavo”. Mi pa je nismo rabili, plesišča so bila polna, plačila dostojna. Oh, kako smo bili postavni!!!

No, postavnost Legend ostaja tudi v 90-ih.

Nedopusten in neodgovoren prodor civilnega prava (odvetnik Miro Senica) v javnopravno sfero je to pot ob poškodovanem Megliču zahteval tudi smrt zdravnika, lahko pa bi še koga, odgovornost ministra Pogačnika pa je še v rušenju celega slovenskega upravno-pravnega reda in degradacija verodostojnosti kinološke sfere.

Zakaj pravna država ni zaščitila dr. Saša Baričeviča tudi pred njim samim

Izgubil sem osebnega zdravnika dr. Saša Baričeviča. Ker nisem ravno pogosto bolan, sva se ukvarjala bolj z mojo zdravstveno preventivo. Trudil se je, da bi, nebrižen kot sem, v svoje zdravje vlagal več časa in napora, reklo bi se, da me je hotel zaščititi pred menoj samim. Ker je končal nesrečno, pri tem vpet v omrežje jalove pravne države in omrežje »dogovorne« socialne elite, sem ogorčen nad tem, da ga pravna država ni zaščitila pred njim samim in pred elito, ki ji je pripadal. Ta elita sedaj preusmerja pozornost stran od krivde pravne države v njegovi nesreči v vprašanje njegove lastne krivde, podkrepljeno s krivdo za spolno zlorabo psov. Javnost pa se ukvarja z vprašanjem morale in etike klientelističnih omrežij samih po sebi, namesto z vprašanjem, ali je priviligiranost tudi nezakonita. V tem primeru vse kaže, da je.

Vzpodbudile so me besede odvetnika Mira Senice, da je Baričevič za te pse, ki jih je na vsak način hotel dobiti nazaj, »moral sam prevzeti odgovornost« in dodatek dr. Vide Čadonič Špelič, da je »žal precenil svoje sposobnosti«. Ker je imela za Baričeviča, lastnika-imetnika psov, sovražna pravna država končnico v upravnem postopku pod ingerenco ministra dr. Milana Pogačnika, vrhunskega strokovnjaka s področja veterine, naj pojasnim funkcijo pravne države, recimo, na primerljivem vprašanju potresne varnosti. Novi minister za okolje in prostor dr Roko Ĺ˝arnić je ministru Pogačniku primerljiv vrhunski strokovnjak na področju potresne varnosti, v upravnih zadevah pa enako predstojnik drugostopenjskega organa. Ali komu sploh pride na misel, da bi minister Ĺ˝arnić ali njegove službe na drugi stopnji v upravnem postopku prirejali uporabo protipotresnih predpisov na željo lastnika stavbe, če bi se mu pa hiša podrla na glavo, bi bila to njegova lastna odgovornost. Prisilni protipožarni predpisi v javnem interesu varujejo najprej lastnika-prebivalca stavbe, pred protipravnostmi gradbincev pa tudi pred njegovo lastno graditeljsko »sposobnostjo«. V primeru Baričevič pa se je v in ob upravnem postopku na ministrstvu glede psov, »nevarnih za okolico« oz. »nevarnih za življenja ljudi«, inoviralo zožene pojme, kot so »ne ogrožajo mimoidočih« in zagotovljena »varnost javnosti«.

V starem Zakonu o zaščiti živali glede usmrtitve »živali nevarnih za okolico« ni določb o različni zaščiti lastnika psa in zaščiti siceršnje okolice. V aktualnem zakonu pa so določila sploh reverzibilna: »uradni veterinar odredi usmrtitev psa, če je z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka ali pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe«, kar so ti psi tudi imeli za sabo. Dr. Baričevič je imel vso pravico, da pravna država zaščiti njegovo življenje, ne glede na to, ali je bil sam (so)ustvarjalec nevarnih psov in ne glede na to, ali je s svojim zadnjim ravnanjem, ki ima kvalifikacijo mučenja živali, tvegal življenje, pa čeprav zavestno. Pač pa je bilo pri vrnitvi psov zlorabljeno osnovno upravno-pravno načelo materialne resnice: »V postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo«. Ali so bili ugotovljeni vzroki za nevarno vedenje psov, njihova eventualna predhodna zlorabljenost, Baričevičeva vloga pri tem in njegova primernost in usposobljenost za ravnanje z vrnjenim psom, krdelom ali celo leglom, kar seveda ni eno in isto?

Najmanj, kar bi moral biti rezultat potrebne nacionalne upravno-pravne katarze ob tem primeru, so novi standardi v bitki proti »posebnim primerom pritiska« skozi priznanje, da sta bili sporna sodba Upravnega sodišča in objektivno nična upravna odločba o vrnitvi psov izdani kot posledica, ne nazadnje, mobbinga »bleščeče profesionalno opravljenega pravnega dela« s strani odvetnika Mira Senice. S temeljno napako, da civilistično-pravna bleščečost po definiciji nima v normalnih razmerah kaj iskati v upravnem postopku. Ocena odvetnika, da je bila njegova intervencija potrebna, kako pak, če ne zato, ker naj bi bila upravno predpisana usmrtitev nevarnih psov nenormalna in nezakonita, pa spada že v širši, tudi etični kontekst tega nesrečnega primera.

Miha Jazbinšek, Česnikova 8, Ljubljana

Vlada RS se je še letos namenila »začeti z novim postopkom za izbiro ustrezne rešitve« za novo Univerzitetno knjižnico v Ljubljani, potem ko se je razšla z avtorjem projekta arhitektom Markom Mušičem, in ministru Gregorju Golobiču in ministrici Majdi Ĺ irca Ravnikar naložila spremembe oziroma dopolnitve Zakona o izgradnji UKL iz 1994. Oba sta poskrbela (kar je Golobić ponovil v dialogu s poslancem Aleksandrom Zornom na 13. seji DZ), da je v vladnih sklepih ostalo kar nekaj praznin, ki kažejo na kontinuiteto dvajsetletne nacionalne investicijske jalovosti, če vlada ne bo prisluhnila kakšnemu poznavalcu.

Kajti, ni garancij,
- da bo vlada analizirala vlogo vodstva NUK pri izpuhtelih 30 milijonih evrov preden se je gradnja NUK II sploh začela,
- da bo vlada z zakonom o izgradnji in poroštvu za posojila začela znova,
- da bo k UKL priključila tudi CTK,
- da se ne bo izgubljala v dvofaznih rešitvah,
- da bo zagotovila prezentacijo arheoloških ostalin Emone in situ v odprtem prostoru vsaj za insulo XXVII,
- da bo v MVZT presegla nekompetentnost pri pripravi programsko-projektne naloge,
- da bo ustrezno rešitev zagotovila z mednarodnim javnim arhitekturnim natečajem in
- da se bo znebila samoprevare o začetku gradnje spomladi 2011 z evropskimi sredstvi.

Ĺ e taki poznavalci pa ne morejo pomagati pri uresničevanju pogodbe o deležu MOL pri gradnji UKL iz leta 1995 in sklepa Mestnega sveta iz 2005 o neodplačnem prenosu nepremičnin MOL na državo, kajti Ĺ˝upan MOL kaže v Golobičevem mandatu za ta prenos manj pripravljenosti kot v mandatu »Janševe« ministrice Mojce Kucler Dolinar, čeprav se je zloraba inštrumenta služnosti gradnje namesto lastninskega prenosa začela že takrat. Iz besed dr. Pavla Gantarja, predsednika MO Zares »Zoran Janković je velika inovacija« je razvidno, da je oškodovanje države tudi njihova »nova politika«. Janković je namreč na tiskovki 19. januarja izrekel neresnico, »da je občina pridobila vsa potrebna zemljišča za prvo fazo gradnje. Kaj Jazbinšek pravi, je njegov problem.«. Jaz seveda nimam nobenega problema, temveč ima s tem »zavaravanjem neprijatelja« problem projekt NUK II.

MOL je še v mandatu županje Danice Simšič pridobil, očistil in (z zamudo 11 let sicer) prenesel na RS vsa zemljišča ob Aškerčevi in Emonski, skupaj cca 0,55 ha, na katerih je RS že zemljiškoknjižna lastnica. V Jankovićev mandat je zapadla naloga pridobiti v last MOL in pogodbeno ter zemljiškoknjižno prenesti v last RS Rimsko 1, Rimsko 3 ter cca 547 m2 južnega dela dvorišča Rimske 5 (severni niz stavbe).

Da župan »ni opravil uradne dolžnosti« in/ali »je očitno nevestno ravnal v službi« in da je nastala zaradi tega škoda na arheološki »javni dobrini« in »premoženjska škoda« na financah MOL in RS, dokazuje dejstvo, da je v treh letih in četrt uspel pridobiti v last MOL le dostop in 24/30-ski del stavbe Rimske 3, šele poizkusil pogodbeno in zemljiškoknjižno rizično pridobiti v last MOL Rimsko 1 in solastnino na Rimski 5, niti poizkušal pa ni pridobiti 6/30-ski delež in še eno celo parcelo na Rimski 3. Da pa tudi minister »ni opravil uradne dolžnosti« in/ali »je očitno nevestno ravnal v službi« z enakimi posledicami dokazuje dejstvo, da v letu in četrt mandata ni poizkušal pridobiti teh nepremičnin v last RS niti pogodbeno, kaj šele zemljiškoknjižno.

Da Janković zadržuje v lasti MOL še tisto, kar ima pridobljeno, in da z Golobičem ne storita nič v prid lastnine RS, si ni moč razlagati drugače kot z nekakšnimi investicijskimi namerami in/ali izsiljevanjem države. To sprego je treba prekiniti, MVZT mora samo pravočasno prevzeti z zakonom določeno nalogo »za operativno tehnično izvedbo investicije ter za vse pravne posle v zvezi s tem je pooblaščeno Ministrstvo za znanost in tehnologijo«. Sicer pa je njun »partnerski« domet itak le protipravno makadamsko parkirišče na škodo državnih financ.

Spoštovani g. Borut Pahor, ker je za pozitivno usmerjanje župana Mestni svet MOL popolnoma neoperativen, vlada pa tudi neprodušno zaprta za nasvete, sem bil vladi v pomoč v njeni »skrbi za pravno in dejansko urejenost premoženja« dolžan dopolniti mojo kazensko ovadbo z dne 15. januarja. V pogojih novih standardov vestnosti ministrov in županov, vedno bolj učinkovite slovenske policije in skupnih naporov pravosodnega ministra Aleša Zalarja in generalne državne tožilke Barbare Brezigar za učinkovitost državnih tožilcev, se pospešitvi projekta NUK II obetajo boljši časi.

Miha JAZBINĹ EK, svetnik Zelenih v MS MOL

Vlada RS je 24. 12. 2009 sprejela štiri sklepe, ki ne pomenijo »Znova na začetku«, kakor preblago zapiše novinarka Tanja Jaklič v Delu 29. 12. 2009 »o najbolj maratonskem kulturnem projektu, kar jih pomnimo – imenuje se NUK 2«, temveč pomenijo kontinuiteto nacionalne investicijske jalovosti na projektu Univerzitetne knjižnice Ljubljana, ki traja od 1986 leta sem. Vtis je, da so službe za investicije spet enkrat prevarale svojega ministra, topot Gregorja Golobiča, ta pa vlado, v kolikor ne gre kar za skupinsko (samo)prevaro.

Že sama Golobičeva informacija o poteku projekta NUK II bi morala vladi zadoščati za odločitev o stečaju projekta v celoti, ne pa le za sklep o soglasju za razvezo vseh pogodb in aneksov, ki jih je ministrstvo sklenilo z avtorjem Markom Mušičem, AMM d.o.o. in IBE d.d.. Tudi sklep, da naj ministrstvo »začne z novim postopkom za izbiro ustrezne rešitve«, je slepomišenje v nasprotju z določilom o javnem natečaju, ki ne posega v t.i. 2. fazo – parcelo Rimske 7a, kar je tačas javno razgrnjeno z ljubljanskimi prostorskimi akti. V »stečajno maso« projekta je treba uvrstiti tudi razvezo soinvestitorskih pogodb z MOL, ker je prenos še zadnjih nepremičnin na državo skoraj zaključen, županov »soinvestitorski« domet pa je itak le makadamsko parkirišče.

Vlada pa je v prazno naložila ministrstvu, da pripravi spremembe oziroma dopolnitve zakona iz 1994, ker je zakon politično, rokovno, finančno, soinvestitorsko, urbanistično, kulturološko, tehnično, upravno-pravno in programsko »konzumiran«, ker je treba pripraviti novega in ker je ministrstvo tudi po mnenju računskega sodišča dokazalo investicijsko nekompetentnost. Kajti od leta 1992 je bilo na novo imenovanih oz. spremenjenih 17 gradbenih odborov (kjer se je »slikal« ves še aktualen levi in desni politični vrh) in do konca leta 2007 porabljenih 70 % od nominalno določenih 6,9 milijarde tolarjev, nominalno 4,8, revalorizirano pa 7 milijard tolarjev (29,3 milijonov evrov). Skupaj s »fiksno« vrednostjo MOL-ovih zemljišč 1,5 milijarde tolarjev je bil zakon »konzumiran« presežno, čeprav se sama gradnja sploh še ni začela. Realizirana je bila le prenova stavbe Plečnikove NUK, nazaj so bile zasute arheološke ostaline, država je pridobila v last nekaj stanovanj na Rimski 7a, neodplačni prenos MOL-ovih nepremičnin na državo pa šele v postopku.

K temu je treba prišteti nadaljnjih 1,8 miliona evrov, ki jih je/bo ministrstvo porabilo v letih 2008, 2009 in 2010 za projekte 1. faze stavbe NUK II po krivdi ministrice Mojce Kucler Dolinar in župana Zorana Jankovića, izgubo časa z dojemanjem aprilskega mnenja slovenskih arhitektov in junijskega dveh tujih profesorjev, da bi šele decembra 2009 Golobič spoznal, da država razpolaga z oceno vrednosti projekta, ki je od novembra 2007 do oktobra 2008 zrasla s 50 na 80 milijonov evrov, da »pristojno ministrstvo« ne razpolaga z virom financiranja, da je država ob črpanje sredstev iz evropskih virov (in s tem ob ugled v inštitucijah EU, op. J.M.), da je nov začetek pogojen z novo pridobitvijo evropskih sredstev (programiranje in timing 2011 pa fikcija, op. M.J.), da so raziskave arheoloških ostalin zaključene v obsegu 78,45 % a odstranitev pred gradnjo neizvedena, da država ne razpolaga ne z revizijo projekta, svetovalnim inženiringom ne s projektno dokumentacijo sposobno vložitve za gradbeno dovoljenje, in da državi ob enostranski spremembi projektne naloge predstoji še tožba z vidika Mušičevih avtorskih pravic v neznani višini zneska.

Neodpustljivo pa je Golobičevo (in s tem vladno) vztrajanje, da so prostorske možnosti za gradnjo omejene, kar da zahteva pridobitev preostalih zemljišč v 2. fazi ali reševanje prostorske problematike na drugi lokaciji (!?, op. M.J.). Mar ne ve, da so vsa zemljišča za celoten program, tudi za CTK in OHK »v okviru dostopnosti« pridobljena v obsegu 100 % (njihova kontura je vidna na obodnih nasipih parkirišča). Mar ne ve tudi, da je izključno zaradi neuresničljivosti Mušičeve prostorske umestitve prvega projekta iz 1998 in drugega iz 2002 sukcesivno »padal« cel projekt že najmanj petnajst let, ter mu nobena nebulozna dvofaznost tehnično, tehnološko in funkcionalno nedeljivega objekta ni pomagala, četudi na meji perpetuum mobila.

Ali gre za nasilje nad realnostjo in dolgotrajne spletke ministrstva ali celo samega Mušiča, je danes relevantno le za odmero višine odmene za kršitev avtorskih pravic. Mušičeva natečajna avtorska rešitev je bil »rezervni portalni prizidek« ob slepi fasadi Rimske 7a, na dvorišču pa »vrtovi stanovanj«. Da je pozneje projektiral njeno delno rušitev in obzidavo ter pozidavo dvorišča, zmanjševal arheološki lapidarij, parcelo proti Aškerčevi pa puščal neizkoriščeno, je moč razumeti le kot demonstracijo antiurbanistične prepotence. Tu so odgovorni tudi arhitekt Janez Koželj in arhitekti v mestni upravi, ki so v žiriji leta 1989 nagradili Mušičev projekt, 1992 uveljavili korekten prostorski akt, Koželj pa kot podžupan forsira mrtvouden tretji (dvofazni) projekt iz 2007, arhitekti uradniki pa so podobno svetovali že petnajst let tudi pri predhodnih dveh projektih, ali kaj?

Vendar je glavna hiba Golobičevega gradiva (informacija vladi), da je zamolčal ključna dejstva za investicijski polom projekta:
- neuresničljivost novembra 1994 uveljavljenega Zakona o izgradnji UKL s podpisom Predsednika DZ Jožefa Ĺ kolča (»v letu 1994 pridobivanje in priprava zemljišč, €¦ v letu 1995 pričetek gradbenih del«);
- neuresničljivost Pogodbe o deležu MOL pri gradnji UKL iz 1995 s podpisom ministra dr. Rada Bohinca in župana dr. Dimitrija Rupla ob tržniku »deleža MOL« Predsedniku MS Dimitriju Kovačiču (investicijska oholost polastiti se Rimske 7a, obremenjene z denacionalizacijo, številnimi etažnimi lastniki in pravicami po stanovanjskem zakonu);
- odpravljeno lokacijsko dovoljenje za 1. fazo NUK II iz marca 2000 s podpisom vodje IC UEL Darje Glavaš (graditev objektov-torzov pač ni možna in dovoljena);
- poslanska predvolilna manipulacija 2004 (prvopodpisana Silva Črnugelj) in povolilna (prvopodpisani Miran Potrč) s propadlim Zakonom o poroštvu RS za najetje kreditov (obakrat z lažno utemeljitvijo, da je »izdelan projekt za gradbeno dovoljenje, urejeni prostorski in lokacijski dokumenti, pretežno pridobljeno zemljišče, urejen arheološki problem«);
- podpisovanje pogodb županje Danice Simšič in župana Zorana Jankovića v nasprotju s sklepi Mestnega sveta v 2005 in 2008 o neodplačnem prenosu nepremičnin MOL na državo (o preoblikovanju soinvestitorskega »deleža« v donacijo za podporo izgradnji stavbe UKL).

Golobič zavaja vlado tudi s tem, da ji je zamolčal verjetnost kazenske in odškodninske odgovornosti Kuclerjeve in Jankovića (zaradi predvolilne politične prevare 2008, op. M.J.), oba člana nacionalne projektne skupine in gradbenega odbora. Kljub opozorilu Računskega sodišča z dne 28. 2. 2008, da zaradi velikih tveganj prva stopnja gradnje ne bo končana do predvidenega leta 2011, sta demonstrativno takoj 7. 3. 2008 ob zavajanju javnosti in gradbenega odbora nadaljevala z novo etapo vsestransko nasedle investicije, seveda, na osnovi rizičnih napovedi o ureditvi vseh zemljiških razmerij do konca meseca, o pridobitvi gradbenega dovoljenja in pričetku gradbenih del do konca leta in o predvidenem zaključku del 1. 8. 2011. Janković si zasluži še dodatni pregon zaradi nevestnega dela in opustitve uradne dolžnosti, saj je po dveh letih še vedno v pretežni zasebni lasti 5 parcel na Rimski 1, 3 in 5, od tega sta z nedavnimi zemljiškoknjižnimi plombami v korist RS obremenjeni le dve parceli, na dveh ni izkazan niti MOL-ov nakupni interes, eno pa po nemarnem bremeni zaznamba javnega dobra.

Seveda pa je dolžnost Vlade RS retroaktivno ugotoviti lažnost izjave ministra Golobiča, da »gradivo ni v ničemer povezano s pravnim redom Evropske unije«, da ima gradivo »zanemarljive finančne učinke (pod 40.000 ‚¬ v tekočem in naslednjih treh letih)«, in zahtevati soglasje ministrice za kulturo, v katerem se opredeli do arheoloških ostalin vsaj na nivoju že doseženega, prezentacije insule XXVII in situ, ostalo pa po določilih Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Miha Jazbinšek, arhitekt

POIZKUS ZAKLJUČEVANJA tajkunizacije kulturne dediščine

KONTEKST,
ki zavezuje mestnega svetnika in državljana, da poda kazensko ovadbo zoper ministrico je razviden tudi iz sledečih prispevkov v medijih:
- Delo, 21. 1. 2009, Jožeta Anderliča je treba takoj razlastiti,
- Dnevnik, 11. 8. 2009, Protest ZEG ob podpisu soglasja za porušenje Kolizeja in
- Dnevnik, 18. 8. 2009, Smola s kulturnimi ministri.

KAZENSKA OVADBA PROTI MINISTRICI – VODJI MK
je podana zaradi sledečih protipravnosti pri izdaji kulturnovarstvenega soglasja po 31. členu ZKVD-1:
I.
Ministrica ni pristojna odrediti odstranitev objekta Kolizej, saj je v pogojih predpisane odstranitve (ODLOK o spremembi Odloka o razglasitvi spomenikov …) pristojnost za projektno kulturnovarstveno soglasje v okviru gradbenega dovoljenja na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
II.
Ministrica je, očitno v nasprotju z določili veljavnega mestnega odloka, določila, da se mora ohraniti manj delov stavbe, kot so predpisani – ohraniti se mora vse kamnoseško izdelane stavbne člene in vse(!, op. MJ) dekorativne elemente.
III.
Ministrica pri odločanju ni pretehtala razloge za odstranitev, prezrla je, da veljavni ODLOK o PUP za CO 2/16 KOLIZEJ, kjer odstranitev ni dovoljena, “trajne gospodarske temelje za ohranitev Kolizeja” zagotovlja s tem, da je objekt dopustno radikalno prenoviti, prizidati in reprezentativno preurediti prostor proti župančičevi ulici z vhodnim paviljonom.
IV.
Ministrica je napačno uporabila pojem fizičnega izravnalnega ukrepa, saj investicijo operne hiše za oživitev prestižnega hotela ob Gosposvetski ne moremo šteti za “ukrep za ohranitev ali oživitev drugega spomenika primerljivega pomena” kot je Cukrarna.
V.
Ministrica je napačno uporabila pojem finančnega izravnalnega ukrepa, saj sofinanciranje obnove strehe Cukrarne in dokumentacije za obnovo tega objekta cca 0,75 mio ‚¬ ne moremo šteti za “ukrep po učinku sorazmeren pomenu odstranjenega spomenika”, ki ga sam direktor Jože Anderlič ceni na 26 mio ‚¬.

MINISTRICA JE SEBI,
županu MOL in politični opciji, ki ji pripadata, pridobila (ne)premoženjsko politično korist uspešnih politikov (glej: http://www.dnevnik.si/€śrušitelji so tudi rešitelji”):
- z odločbo v upravnem postopku na osnovi političnega dogovora z županom MOL;
- v svojstvu državnega organa s posegom v pristojnosti MOL (glej: dopis SVRSLSRP);
- v pripravah na Zakon o glavnem mestu z dvostranskim dogovorom mimo Vlade RS;
- z zavajanjem, da ima upravno-strokovno podporo (glej: Sklep strokovnega sveta ZVKDS, AB-magazine, št.179-180, Divja misel, MK).

MINISTRICA JE LASTNIKU
Palače Kolizej pridobila veliko premoženjsko korist, ker mu je z upravno odločbo:
- zagotovila iztožljivo pravno podlago za fizično odstranitev (rušenje) objekta, za razliko od manj sigurne pravne podlage v mestnem odloku;
- zagotovila trdnejšo “papirno” podlago za knjižno aktualizacijo vrednosti za novogradnjo pripravljenega zemljišča in verjetno reprogramiranje kreditov, za razliko od težjega reprogramiranja vrednosti obnovi spomenika namenjenega zemljišča;
- podcenila vrednost izravnalnega ukrepa, ne da bi pred tem pridobila izvedensko cenitev škode.

MINISTRICA JE JAVNI DOBRINI,
ljubljanski dediščinski substanci prizadejala veliko škodo:
- v vrednosti spomenika, ki bi bila fizično nenadomestljiva,
- v vrednosti škode, ki bi morala biti poplačana po ceni, ki upošteva njegovo stanje;
- ker je državi onemogočeno odgovorno vključenje spomenika v razvojno načrtovanje trajnostnega razvoja (vključno z namenskimi evropskimi skladi);
- ker je izločena pravica vsakogar do uživanja v vrednotah spomenika Palače Kolizej
- glede javne koristi sodelovanja javnosti, NVO in civilne družbe v zadevah varstva.

IZREDNA PRAVNA SREDSTVA
za saniranje škode iz pravnomočnih odločb slone tudi na elementih iz kazenskih ovadb, predvsem zato je tudi ovadba podana. Dost’ ‘mam tega, da politični kolegi na sceni ljubljanske nepremičninske tajkunizacije uničujejo svoje kolegice od Vike Potočnik in Danice Simšič naprej, ki bi lahko sicer politično blestele še naprej, v primeru Majde Širca Ravnikar pa nepremičninsko tajkunizacijo razširjajo še na kulturno dediščino.

Iz te kazenske ovadbe bo ministrica lahko našla nastavke za ravnanje po enem od (po)pravnih inštrumentov, kot so obnova postopka, sprememba, odprava in razveljavitev odločbe v zvezi z upravnim sporom ali po nadzorstveni pravici, (izredna) razveljavitev ali, najbolje, nastavke za ničnost odločbe, kajti s tem se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale.

V zvezi s pravnimi posledicami pa je organ, ki izve za odločbo, s katero je bil kršen zakon, kršitev pa bi lahko bila razlog za obnovo postopka oziroma za ničnost, odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe, dolžan o tem brez odlašanja obvestiti organ, ki je pristojen začeti postopek. Zato bo kazenska ovadba poslana nekolikanj več vladnim organom, tudi parlamentarnim in tudi političnim.

NADALJEVANJE tajkunizacije kulturne dediščine

MESTNI SVET MOL JE 20. OKTOBRA 2008
sprejel ODLOK o spremembi Odloka o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine … (Ur. l. RS, št. 105/08) – v nad. sprememba odloka.

STROKOVNI SVET ZVKDS JE 3. NOVEMBRA 2008
sklenil, da mora ZVKDS začeti pritožbeni postopek zoper spremembo odloka, saj ne upošteva strokovnih izhodišč in navodil ZVKDS in da se preveri vloga skupnih služb ZVKDS (glej: sklep-sveta-zvkds.bmp).

V SVOJSTVU SVETNIKA MS MOL (IN DRŽAVLJANA) SEM 11. NOVEMRA 2008
pozval dr. Vaska Simonitija, Ministra za kulturo za nadzor nad spremembo odloka skladno določilom 64. člena Zakona o državni upravi in 88.a člena Zakona o lokalni samoupravi (glej: nadzor-nad-6-tocko-21-seje-ms-derazglasitev-kulturnega-spomenika-palaca-kolizej.doc).

DR. VASKO SIMONITI JE 18. NOVEMBRA 2008
poslal županu MOL, g. Zoranu Jankoviću »Poziv na odpravo nezakonitosti (št. 060-4/2008/2)«.pdf, ki bi jih moral odpraviti Mestni svet MOL.

G. ZORAN JANKOVIĆ NI V ROKU 15 DNI
po 20. novembru 2008, datumu prejema »Poziva na odpravo nezakonitosti« sklical (izredne) seje Mestnega sveta MOL, s čemer je prekršil pravice in dolžnosti Mestnega sveta MOL oz. njegovih članov odločati o pozivu ministra (glej: kazenska-ovadba-dopolnilo-st-1-kolizej.doc).

URGENCO 22. JANUARJA 2009
sem poslal Ministrstvu za kulturo (glej: urgenca-mk-in-vlada-rs-nadzorovana-odstranitev-kolizeja.doc), da izpolni svojo obligacijo predlagati Vladi RS, da zahteva začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS za oceno skladnosti spremembe odloka z Ustavo RS in ZVKD-1 vključno z zadržanjem izvrševanja spremembe odloka, ker z njeno izvršitvijo že nastajajo večje motnje v izvrševanju kulturnovarstvenih nalog Mestne občine Ljubljana (v vednost: Vlada RS, Odbor DZ za kulturo, šolstvo, šport in mladino).

KABINET PREDSEDNIKA VLADE RS JE 31. JANUARJA 2009 odstopil dopis Nadzor nad nezakonitostjo mestnega odloka o “nadzorovani odstranitvi Palače Kolizej” pristojni ministrici v nadaljno obravnavo, s prošnjo, da z odgovorom na mojo urgenco seznani tudi Kabinet predsednika Vlade RS (glej: kolizej-odstop-ministrici.pdf).

MINISTRICA DO DANES NI ODGOVORILA,
ni pa tudi opravila uradne dolžnosti, ministrstvo ni ukrepalo v svoji pristojnosti iz točke II. in VI., namesto tega pa se je ministrica sporno javno zavezala županu MOL, Zoranu Jankoviću, da bo ministrstvo v februarju 2009 izdalo odločbo, s katero bo dovolilo odstranitev stavbe Kolizeja. Ker je s tem onemogočila ukrepanje države in drugih subjektov v prid varstva kulturne dediščine, ki je v javno korist, podajam zoper ministrico Majdo Širca Ravnikar kazensko ovadbo za zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po določilih 257. člena Kazenskega zakonika – KZ-1 (glej: kazenska-ovadba-ministrica-v-vladi-kolizej.doc).

V ŽIRIJI TEGA NATEČAJA
sta bila tudi dva visoka uradnika, Igor Jurančič (Mestna uprava MOL) in Gojko Zupan (Ministrstvo za kulturo), ki sta v tej žiriji sodelovala kot zasebnika, nikakor pa ne kot uradna zastopnika MOL in MK:
- Jurančič je “dal legitimnost” natečaju, ki bi moral biti izveden za kompleksno prenovo celotnega območja CO2/16 Kolizej (A – Delavski dom, B – Kolizej, C – vile, D – park) in ki bi moral biti javen, pa je bil zasebnopravne narave in ne za cel kompleks.
- Zupan pa je v “utemeljitev” dejansko pa v opravičilo za rušenje kulturnega spomenika lansiral tezo o nadomestitvi arhitekturne megastrukture z objektom za potrebe žive kulture.

PONOVNO SE JE POKAZALO,
da so nepremičninski dediščini najnevarnejše “inovacije” žive kulture, bodisi nova arhitektura sama bodisi predvidena nova dejavnost s področja kulture. Ta teza je postala “micelij” za “vizionarstvo” Jožeta Anderliča, “investitorja, ki bo podrl stari Kolizej in zgradil novega” s sprevrženo oceno “rušitelji so tudi rešitelji”, kar dokazuje konceptualno in finančno jalovost mestnih in državnih struktur nasproti novim možnostim javno-zasebnega partnerstva v evropskem kontekstu.

OD TU DALJE
je lastnik in potencialni investitor preizkušal z vsemi pravnimi sredstvi uresničiti vizijo rušenja kulturnega spomenika Palača Kolizej (EĹ D 379):
- z deregulacijo mestnega Odloka o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine na območju občine Lj. Center med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto, Ur.l. RS, št. 60/93 preko Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v čemer ni uspel),
- z uveljavljanjem ustavnega varstva zasebne investicijske namere brez omejitev preko Ustavnega sodišča RS (v čemer ni uspel),
- z uveljavljanjem rušitve, ker naj bi spomenik ogrožal varnost ljudi in premoženja preko inšpekcijskih služb (v čemer ni uspel),
- s pridobitvijo dovoljenja za odstranitev spomenika zaradi dotrajanosti in na osnovi ponujenosti spomenika pred tem v prodajo po ceni, ki upošteva njegovo stanje (22,5 mio ‚¬), preko kulturnovarstvenega soglasja ministra dr. Vaska Simonitija po 31. členu ZVKD-1 (v čemer ni uspel).

PAČ PA JE LASTNIK SPOMENIKA
zanemarjal vzdrževanje njegove fizične substance vključno z predpisanimi inšpekcijskimi ukrepi, a se kljub napovedi spomenik še do danes ni podrl, enako kaže tudi za naprej. Lastnik ni uspel dokazati pojmov kot so “dotrajanost ali poškodovanost spomenika, ki je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi” in “če spomenik ali dediščina ogroža varnost ljudi in premoženje”. Zato je razumljivo ravnanje mestne legislative na izteku leta 2008 le v okviru takozvanih treh K-jev (klientelizem, korupcija in kriminal belih ovratnikov), ko je z vso naglico (tudi s skrajšanim postopkom mimo pristojnih inštitucij) sprejela dva akta:
- ODLOK o spremembi Odloka o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine na območju občine Ljubljana Center med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto in
- SKLEP o začetku priprave OPPN za del območja urejanja CO 2/16 Kolizej.

KER PRI TEM OBSTOJA SUM
najmanj protipravnih donatorskih spreg med MOL in lastnikom spomenika (ena takih javnih donatorskih spreg mimo proračuna je izgradnja Poljanskega nasipa), sum zlorabe postopka sprejemanja akta, zlorabe varstvenega režima spomenika in zlorabe določitve investicijskih namer z očitnimi (a svetnikom v gradivih prikritimi, v razpravi pa zanemarjenimi) cilji fizičnega in finančnega razvrednotenja spomenika:
- sem podal dne 7. novembra 2008 Okrožnemu državnemu tožilstvu kazensko ovadbo Kolizej.doc, ki jo danes dopolnjujem (kazenska-ovadba-kolizej-dopolnitev.doc) z vidika odgovornosti delovnih teles in članov Mestnega sveta MOL na 21. seji dne 20.10.2008 in
- danes pa podajam tudi ovadbo zoper Župana (kazenska-ovadba-sklep-o-pripravi-kolizej.doc) z vidika odgovornosti za slabo pripravljeno “projektno nalogo” v Sklepu o začetku priprave OPPN za del območja urejanja CO 2/16 Kolizej.